Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page3/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9

Himnopisci: Romanos Melodos: Marijina himna (del pravoslavnega bogoslužja)

Teološki avtorji: Janez Damaščan, Gregor Palamas

Zgodovinopisci: Prokopij, Porfirogenet
Pustolovsko-ljubezenski romani: Theodoros Prodromos: Rhodanthe in Dosikles

Bizantinski ep: Digenis Akritas (okoli 1000, neznan avtor)

JUNAŠKI EP


Osrednja zvrst srednjeveške književnosti, ki se je po letu 800 začela oblikovati v novih germanskih, romanskih in slovanskih jezikih. Izvor je prvotna germanska junaška epika iz časov predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma.
*5 junaških epov: Beowulf, Pesem o Rolandu, Pesem o Cidu, Pesem o Nibelungih, Pesem o Igorjevem pohodu
*Najstarejša epika: islandska zbirka Edda*, okoli 1270*, Islandija
*Ohranjena najstarejša junaška pesem, (ki je nastala v spremstvu germanskih vojaških vodij): Hildebrandova pesem*, pred letom 800*; *osebi: junak Hildebrand, sin Hadubrand
Starogermanski: anglosaški ep Beowulf*, datacija: rokopis iz 10. stol.*, nastal verjetno že v 8. stol.*, avtor je neznan anglosaški duhovnik

*Osebe: Beowulf, morska pošast Grendel, Grendlova mati, zmaj

CHANSONS DE GESTE = FRANCOSKI JUNAŠKI EPI (pesmi o junaških dejanjih) 11.-13. stol.


*Cikli Chansons de geste: cikel Karla Velikega (najpomembnejši ep tega cikla in epike je *Pesem o Rolandu), cikel Guillauma d'Orange in cikel Doona de Mayence
*Pesem o Rolandu: francoski nacionalni ep, pred 1100*, osebe: Roland, Ganelon, Marsil, Karel Veliki
*Pesem o Cidu, španski nacionalni ep, okoli 1140; *osebe: Cid/don Rodrigo Diaz de Vivar, Mavri, Cidove hčerke, njihovi možje in snubci; motiv Cida je uporabljal Corneille*
*Pesem o Nibelungih: nemški nacionalni ep, začetek 13. stol.*, Avstrija (Passau); *osebe: Siegfrid, Kriemhilda, Gunther, Brunhilda, Hagen, Atila; nastala iz južne/nemške tradicije
*2 tradiciji: nordijska (skandinavska) in južna (nemška)
*Pesem o Igorjevem pohodu: ruski nacionalni ep, nastanek okoli *1200; *osebe: knez Igor iz Novgoroda, Polovci*
ISLANDSKE SAGE:
daljše ali krajše prozne pripovedi iz junaške tradicije; Norveška, predvsem Islandija; zapisali so jih v 12. in 13. stol.

*2 najbolj znani islandski sagi: saga o Njalu, saga o Hrafnklu


ŠPANSKE ROMANCE
Krajše pripovedne pesmi; kratke lirsko-epske pesmi; 13.–15. stol.*

najbolj znane so romance o Cidu, romanci iz starošpanske in mavrske zgodovine: Zgubljeno kraljestvo, Osvojitev Alhame (15. stol.)

Renesansa: izšle v zbornikih =˝romanceros˝; umetne romance: Lope de Vega, Luis de Gongora

Najbolj znane so romance o Cidu, ki sestavljajo ciklus;


TRUBADURSKO PESNIŠTVO


Poezija *11.-14. stol., nastala je v Provansi, v južni Franciji

*Kraj trubadurske lirike: (dvori) Francija, Nemčija, Avstrija, (˝Minnesang˝=petje o ljubezni), Španija, Portugalska, severna Italija, Sicilija

Trubadurji: večinoma viteškega rodu, pesmi izvajali ob spremljavi na posebno vrsto viole; poezija je bila namenjena dvorom, središčem viteškega življenja.

*Vrsti trubadurske lirike: ljubezensko, socialno aktualno pesništvo.

Dvorsko ali viteško pojmovanje ljubezni: amour courtois

Pesniške oblike: KANCONA, SESTINA, BALLADA, ALBA, SERENA/SERENADA, PASTORELLA/PASTORETA (spadale v okvir ljubezenske lirike)

Skupno ime za socialno aktualno liriko je bilo SIRVENTEZA, pozneje izraz za posebno verzno obliko

*Predstavniki trubadurske lirike v Provansi: Guillaume iz Poitiersa, Jaufre Rudel, Bernart de Ventadorn, Bertran de Born, Arnaut Daniel, Marcabru, Peire Vidal

*v Nemčiji: Dietmar von Aist, Walther von der Vogelweide, Oswald von Wolkenstein

*v severni Franciji: Chretien de Troyes
VITEŠKI ROMAN=dvorski roman=dvorski ep
Izvira iz severne Francije, razširil v Nemčijo, Avstrijo, Španijo, Portugalsko, Italijo

Napisani na dvorih, s temami posegajo v viteško kulturo; pisani v novih romanskih jezikih, ne v latinščini; pripovedne pesnitve


*Vrste viteškega romana: dvorsko-viteški, pustolovski, ljubezenski, religiozni

*glavna cikla viteškega romana: klasični, bretonski


*3 romani klasičnega cikla: Roman o Aleksandru, Roman o Tebah, Roman o Troji, Roman o Eneju

*3 romani bretonskega cikla: romani o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, o svetem gralu, Tristanu in Izoldi (prvi zapisal Geoffrey of Monmouth v svoji zgodovini Britanije)


*največji predstavnik novega tipa romana: *Chretien de Troyes: *Roman o Tristanu in Izoldi (izgubljen), Erec in Enide, Yvain, Lancelot, Cliges, Contes del Graal
*Največji nemški srednjeveški epik: Wolfram von Eschenbach: Parzival * (po Chretienovem Contes del Graal)
Prepesnjevali Chretiena: Hartmann von Aue, Wolfram von Eschenbach, Gottfried von Strassburg
Chretien de Troyes: Roman o Tristanu in Izoldi
Osnova romanov o usodni ljubezni Tristana in Izolde je samostojna pripovedka iz keltskega pripovednega izročila. V Franciji je v 12. stol. nastalo več verznih obdelav tega motiva. Tekst Chretiena de Troyesa je izgubljen, deloma sta ohranjeni verziji Beroula in Thomasa de Bretagne.
*Obdelava motiva o usodni ljubezni Tristana in Izolde: Chretien de Troyes, Beroul, Thomas de Bretagne, Gottfried von Strassburg
Osebe: Tristan, Izolda, Marc
Motivika antičnih pustolovsko-ljubezenskih romanov, orientalskih zgodb in Biblije:

Floire in Blancheflor, Aucassin in Nicolette
DRAMATIKA
*Vrste dramatike: duhovne igre, posvetne igre
DUHOVNE IGRE

liturgična drama: velikonočne, božične igre; pasijonske igre, misteriji, mirakli, moralitete

Misterij: Igra o Adamu

Mirakel: mirakel o Teofilu; mirakel o ženi, ki je bila rešena z grmade

Moralitete: Slehernik (izvor: Anglija ali Nizozemska; predelava Hofmannsthal)


POSVETNE IGRE:

farsa: *15. stol., Francija

Adam de la Halle: Robin in Marion, Igra o uti

*Najpomembnejši primer srednjeveške farse/posvetne igre: *Burka o jezičnem dohtarju, (1464-69*, Poitiers; osebe: advokat, trgovec, ovčar)

farse vplivale na Molierja: Izsiljena ženitev
SLADKI NOVI SLOG IN DANTE
Dolce stil nuovo ali sladki novi slog kot posebna smer in obdobje se je izoblikoval v Italiji v drugi polovici 13. stol.

Lirika temelji na novem pojmovanju ljubezni: ljubezen je nadnaravna sila v teološko-filozofskem smislu, izraz božanskega v človeku, ljubljena ženska je poosebljenje ljubezni oziroma njen simbol (kot pri Danteju Beatrice).



Vodilna oblika je SONET, ostalo: kancona, ballata, sestina

Glavni pesniki: Dante Alighieri, Guittone d'Arezzo, Guido Guinizelli (utemeljitelj), Guido Cavalcanti



*Dante Alighieri: (3) glavni pesniški deli: Novo življenje, Božanska komedija,

Filozofska, politična in moralistična dela: Convivio, De volgari eloquentia, Monarchia



*Dante predstavlja vrh sladkega novega sloga, njegov glavni predstavnik*, je največji pesnik srednjega veka, Božanska komedija je najpomembnejše delo srednjeveške književnosti.
Najpomembnejši alegorični tekst z ljubezensko motiviko je bil francoski Roman o vrtnici (Guillaume de Lorris, Jean Chopinel).
DANTE: BOŽANSKA KOMEDIJA (1307-1313*)
Izvirni italijanski naslov je bil La comedia, Boccaccio ji je dodal še pridevek ˝divina˝ v znak njene posebne pomembnosti. Z oznako komedija je Dante mislil na kakršnokoli pesnitev, ki se začenja z nesrečami ali strahotami, konča pa srečno.

Je tipičen primer religiozno-alegorične pesnitve.

Pesnitev je razdeljena na 3 dele: Pekel (Inferno), Vice (Purgatorio) in Nebesa (Paradiso)

Vsak del šteje 33 spevov, skupaj z uvodnim spevom celoto sestavlja 100 spevov (srednjeveška vera v mistiko števil).

Je v 1. osebi spesnjena pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi pekel in vice v nebesa. Pesnika (prispodoba za človekovo dušo) vodita na poti k odrešenju Vergilij (alegorija razuma) in Beatrice (simbol teologije ali tudi božje milosti).

Je najpomembnejše delo srednjeveške književnosti.
*Osebe: pesnik, Vergilij, Beatrice, Francesca da Rimini, Grof Ugolino

POZNOSREDNJEVEŠKA POEZIJA


V Nemčiji meščansko pesništvo mojstrov pevcev (Meistersinger),

Pomembna pesniška tradicija se je v *15. stol. ohranjala samo še v S Franciji: krajše oblike: lirske balade, rondoji, madrigali, trioleti



*2 predstavnika poezije 15. stol.: S Francija (15. stol.): Charles d'Orleans, François Villon (največji lirik poznega srednjega veka)
François Villon: (3) *Mali testament; *Veliki testament (balade: Balada o gospeh nekdanjih časov, Tožba lepe Orožarke, Balada, ki jo je Villon napisal na prošnjo svoje matere, Balada o debeli Margot); *Epitaf v obliki balade, napisane za obsojene na vešala
KNJIŽEVNOST RENESANSE IN BAROKA
RENESANSA (*1350-1600)
Obdobje ob koncu srednjega in na začetku novega veka, ko se je kultura osvobodila cerkvenih vezi srednjega veka. Vzporedno: razvoj zgodnjega kapitalizma, nastanek prvih velikih nacionalnih držav, velika znanstveno-tehnična odkritja, začetki kolonializma … Človek ji je najvišja vrednota … Renesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svobodnega razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), moči in oblasti (makiavelizem). Značilno je posnemanje antike. Srednjeveška književnost je imela še vedno velik vpliv, predvsem s snovmi,motivi, literarnimi vrstami: trubadurska poezija, sladki novi slog, chansons de geste, viteški romani, srednjeveške zgledne zgodbe, anekdote farse.

1500: prevod Aristotelove Poetike, pomembna tudi Horacijeva Pesniška umetnost

Najpomembnejše vrste: novela, roman, ep, tragedija, komedija, lirika…


OBDOBJA:
KNJIŽEVNOST ZGODNJE RENESANSE sredi 14. stol. v Italiji Petrarka, Boccaccio

KNJIŽEVNOST VISOKE RENESANSE okoli 1500 Ariosto, Machiavelli, Bandello, Bembo, petrarkisti

KNJIŽEVNOST POZNE RENESANSE po 1550

IT: Tasso, Guarini;

FR: Rabelais, Du Bellay, Ronsard;

POR: Camoes;

ŠP: Cervantes, Montemayor, Lope de Vega;

Anglija: Spenser, Marlowe, Shakespeare, Johnson


HUMANIZEM (po 1350)
Znanstvena in literarna dejavnost, ki je močno vplivala na renesančno književnost; odkrivala, ohranjala, posnemala antično književnost
Humanizem je sprožil novolatinsko književnost: književna dejavnost v latinskem jeziku; znanstvena, filozofska, moralistična proza; pesništvo
Humanisti:

Italija: Petrarka, Boccaccio, Lorenzo Valla, Marsilio Ficino, Mirandola

Največji humanist severne Evrope: Erazem Rotterdamski: prevod Biblije, zbirka pregovorov Adagia, satira Hvalnica norosti, Zaupni pogovori



Anglija: Thomas More: Utopija

Nemčija: Johann Reuchlin; Ulrich Hutten: osrednji humanistični spis Nemčije Pisma mračnjakov
BAROK (1550-1650)
Ožji pomen: izredna nabreklost jezika: izumetničen, preobložen, besedni pomeni nejasni, prispodobe zapletene, zlasti v obliki concettov: bistroumnih, nenavadnih besednih zvez.

Skupno ime za ta prizadevanja je MANIERIZEM. Oznaka za posebno stilno usmerjenost, ne more biti oznaka literarne smeri.


Širši pomen: vsa literarna dela v kateri se pojavljajo nasprotja kot posledica krize renesanse, reformacije in protireformacije: nasprotja med telesom in duhom, askezo in poudarjenim senzualizmom, razumom in ekstatičnostjo, naturalizmom in sentimentalno idiličnostjo, uživanjem in minljivostjo … Vse to se kaže v baročni književnosti: zaradi tega moramo vanjo prištevati še nekatera dela pozne renesanse:

*Tasso: ep Osvobojeni Jeruzalem, zadnje Shakespearjeve drame, Cervantes: Don Kihot, Calderonove drame, *Milton: ep Izgubljeni raj, Grimmelshausen: roman Simplicius Simplicissimus

*2 baročna epa: Izgubljeni raj (Milton), Osvobojeni Jeruzalem (Tasso)
VRSTE RENESANSE IN BAROKA:
LIRIKA

EPIKA: novela, roman, ep



DRAMATIKA: tragedija, komedija
LIRIKA
RENESANČNA LIRIKA
*liriki 16. stol./renesanse: Michelangelo Buonarroti, Gaspara Stampa, Pietro Bembo, Clement Marot, Joachim Du Bellay, Louise Labe, Ronsard, Garcilaso de la Vega, Luis Ponce de Leon, Juan de la Cruz, Camoes, Jan Kochanowski, Thomas Wyatt, Henry Howard Surrey, Edmund Spenser, William Shakespeare
*4 angleški renesančni liriki: Thomas Wyatt, Henry Howard Surrey, Edmund Spenser, William Shakespeare

*3 italijanski liriki 16. stol.: Michelangelo Buonarroti, Gaspara Stampa, Pietro Bembo

*3 francoski renesančni liriki: Clement Marot, Joachim du Bellay, Louise Labe, Ronsard

*španski renesančni liriki: Garcilaso de la Vega, Luis Ponce de Leon, Juan de la Cruz

*3 pisci sonetov v 16. stol.: Shakespeare, Camoes, Gaspara Stampa, Joachim du Bellay, Louise Labe, Ronsard, Edmund Spenser

*3/4 baročni pesniki:
*Francesco Petrarka (*14. stol.): osrednji renesančni pesnik, prvi evropski humanist; zgodovinski ep Afrika, zbirka pesmi *Canzoniere (knjiga pesmi)*, opeva Lauro
Lirika 16. stol./renesansa: eden od tokov petrarkizem =posnemanje Petrarke

*Italija: Michelangelo Buonarroti, Gaspara Stampa, Pietro Bembo

*Francija: Clement Marot, Joachim Du Bellay, Louise Labe, Ronsard (največji!)
Joachim Du Bellay: program za reformo fr. j. in knjiž.: Zagovor in požlahnitev francoskega jezika, zbirka Žalostinke
Francoska skupina Plejada (Ronsard in ostali) je zahtevala nacionalno književnost v živem jeziku, uvedbo italijanskih renesančnih pesniških oblik in posnemanje antike …

Ronsard je ljubezenske sonete posvečal Cassandri, Marii in Heleni
*Španija: Garcilaso de la Vega, Luis Ponce de Leon, Juan de la Cruz

Portugalska: Camoes

*Anglija: Thomas Wyatt, Henry Howard Surrey, Edmund Spenser, Philip Sidney, William Shakespeare
Edmund Spenser: prevod Vergilijeve Eneide, ep Vilinska kraljica, pastirsko pesništvo Pastirjev koledar, cikel Amoretti;

Philip Sidney: pastirski roman Arcadia, sonetni cikel Astrofel in Stella, poetika Obramba poezije; William Shakespeare: soneti, posvečeni skrivnostnemu W. H.*, ljubezensko-prijateljska drama med pesnikom, neznanim lepim mladeničem in skrivnostno črno damo
Poljska: Jan Kochanowski: ciklus pesmi Žalostinke
BAROČNA LIRIKA – 17. stol.
*4 baročni liriki: John Donne, Martin Opitz, Luis de Gongora y Argote, Giambattista Marino, Friedrich Spee, Paul Gerhardt, Paul Fleming, Angelus Silesius
Po letu 1600 izrazito baročna lirika v Italiji, Angliji, Španiji in Nemčiji:
Italija: Giambattista Marino: ep Adonis
Španija: Luis de Gongora y Argote (največji evropski baročni lirik (!):

Luis de Gongora y Argote: pesnitev Zgodba o Polifemu in Galateji, ciklus idil Samote
Anglija: John Donne: pridige Sermons; glavni predstavnik metafizične poezije (!)
Nemčija: Friedrich Spee, Paul Gerhardt, Paul Fleming, Angelus Silesius; načelni utemeljitelj literarnega baroka Nemčije: Martin Opitz: Knjiga o pesništvu
NOVELA
Kot strogo izoblikovano književno zvrst jo je utemeljil Boccaccio; novela je krajša ali srednje dolga zgodba, vsebuje ponavadi en sam dogodek s kratkim zapletom in nepričakovanim razpletom, napisanem v jedrnatem slogu brez epske širine, po vsebini stvarna.

Novele nastajale že pred njim: glavna je bila zbirka novel iz konca 13. stol., Italija: Novellino ali Sto starih novel



*Giovanni Boccaccio: (3) prozni roman Filocolo, epski pesnitvi Filostrat in Tezeida, kratka idila v prozi in verzih Ameto; osrednje delo je zbirka novel Dekameron

Geoffrey Chaucer: pesnitev Troil in Hrizeida, zbirka verznih novel Canterburyjske zgodbe

*2 novelista 14. stol.: Boccaccio, Geoffrey Chaucer

*2 novelista 16. Stol.: Matteo Bandello, Margerita Navarska, Cervantes

GIOVANNI BOCCACCIO: DEKAMERON (*1348-1353)
100 novel, povezanih z okvirno pripovedjo: 10 mladih Firenčanov se v času velike kuge zateče v podeželsko vilo in si krajša čas s pripovedovanjem zgodb. Te so preproste anekdote, novele v pravem smislu, kratke povesti. Snov je največkrat erotična, ljubezen je včasih viteško plemenita in poduhovljena, večinoma pa drzno čutna in ljudska. Ideje so tipično renesančne: lepota zdravega, naravnega življenja, vrednost čutnih užitkov, nenaravnost askeze in meništva, nadmočnost naravne zvitosti in razuma, zglednost zveste, požrtvovalne ljubezni.
Boccaccio je vplival na začetnika novejše angleške književnosti Geoffreyja Chaucerja.
RENESANČNA NOVELISTIKA 16. STOLETJA
Italija: Matteo Bandello: Novelle

Francija: kraljica Margerita Navarska: Heptameron

Cervantes: Zgledne novele (Kotarček in krojaček

RENESANČNI EP


Viteški ep, nacionalni ep, krščansko zgodovinski ep klasičnega tipa
Pisci viteških epov: Luigi Pulci (Il Morgante), Matteo Maria Boiardo (Zaljubljeni Orlando), Ludovico Ariosto (Besneči Orlando)
Ludovico Ariosto: Besneči Orlando (*1503-1532)
*3 viteški epi renesanse: Il Morgante (Luigi Pulci), Zaljubljeni Orlando (Matteo Maria Boiardo), Besneči Orlando (Orlando furioso; Ludovico Ariosto),

*???3 nacionalni epi 16. stol.: *Luzijada (Luis de Camoes), Osvobojeni Jeruzalem (Torquato Tasso), Besneči Orlando (Ludovico Ariosto)
*Luis de Camoes: portugalski nacionalni ep: Luzijada, *1570
Torquato Tasso: pastirska igra Aminta, osrednje delo: ep Osvobojeni Jeruzalem (1575*), tragedija Kralj Torrismondo, popravljena verzija epa Osvojeni Jeuzalem
Edmund Spenser: Pastirjev koledar, Amoretti, Vilinska kraljica (*1590-1595)
Vrh baročne epike: John Milton: Izgubljeni raj, *1667

John Milton: elegije in pesnitve o naravi: Lycidas, L'Allegro, Il Penseroso, ep Izgubljeni raj, ep Znova pridobljeni raj, drama Samson Agonistes
MILTON: IZGUBLJENI RAJ (*1667)
Zadnji pomembni evropski ep; osrednja tema je po Bibliji posneta tema o Satanu, Adamu in Evi oziroma izvirnem grehu. Duhovna podlaga celote je puritanstvo, glavna tema boj med dobrim in zlom. Satan ni samo nosilec zla, ampak tudi upornik zoper vladarsko samovoljo. (Vplivu angleške revolucije zoper kraljevo samovoljo pripisujejo pomembno potezo epa.) Verz je blankverz.
Eva podleže Satanovi skušnjavi in poje jabolko; Adam in Eva sta izgnana iz raja; vendar je Evina izguba pridobitev za človeštvo; Satan kraljuje raju; v Znova pridobljenem raju Bog premaga Satana in dobi raj nazaj.
ROMAN:
*Oblike renesančnega romana:

1. Novi prozni viteški roman: roman Amadis Galski (nastal morda v 13. stol. na Portugalskem, okoli 1490 predelal Montalvo, izšel 1508)

2. Pustolovsko-ljubezenski roman: Boccaccio: Filocolo, Cervantes: Prigode Persila in Sigismunde

3. Pastirski (pastoralni, arkadijski) roman: Jacopo Sannazaro: Arkadija, Jorge de Montemayor: Diana, Cervantes: Galateja, Lope de Vega: Arkadija, Honore d'Urfe: Astree, Philip Sidney: Arkadija

4. Pikareskni roman: Lazarček s Tormesa; Mateo Aleman: Guzman de Alfarache
*Zmes vseh sta najpomembnejša renesančna romana: +François Rabelais: Gargantua in Pantagruel (*1533-1562), Cervantes: Don Kihot (*1605,*1615)
*Miguel de Cervantes Saavedra: (4) Zgledne novele, pastirski roman Galateja, Don Kihot, Prigode Persila in Sigismunde; medigre Entremeses
Miguel de Cervantes Saavedra: Don Kihot (1605, 1615)
Roman je izšel pod naslovom Veleumni plemič don Kihot iz Manče v dveh delih: prvi leta 1605*, drugi leta 1615*. Glavna ideja romana na začetku je bila parodiranje viteških romanov, da bi se razkrila njihova izmišljenost in neskladnost s stvarnim življenjem. Med pisanjem pa se je razširila še v tragikomičen prikaz nekaterih temeljnih problemov družbe, človeka in idej: nasprotje med preživelimi ideali srednjeveških viteških časov in stvarnostjo zgodnjega kapitalizma, med junakovo idealno ˝dušo˝ in odtujenim, vseh vrednot oropanim svetom ali pa še splošneje kot nasprotje med neživljenjskim idealizmom in vsakdanjo golo praktičnostjo. Oboje je v romanu prikazano z različnostjo don Kihota in njegovega oprode Sanča Panse. Don Kihot, ki je na začetku komična blazna figura, postane proti koncu tragikomičen ali celo tragičen junak.

Celota je vrsta epizod, nanizanih ob glavnem junaku in njegovem oprodi Sanču Pansi. V osrednjo pripoved so vložene številne novele z motivi italijanske novelistike in pastirskih romanov. V motiviki je opaziti sestavine skoraj vseh pripovednih zvrsti tistega časa: viteške, pastoralne, novelistične in pikareskne.



*Osebe iz Don Kihota: Don Kihot, Sančo Pansa, Dulsinjeja Toboška
*BAROČNI ROMAN:

*heroično galantni: La Calprenede, Madeleine de Scudery;

*potepuški roman: Grimmelshausen: Simplicius Simplicissimus
*Hans Jakob Christoffel Grimmelshausen: Simplicius Simplicissimus (najpomembnejši baročni roman), 1668*
RENESANČNA DRAMATIKA (16. stol.)

Italija & Francija: posnemanje antike;


Italija
1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page