Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page2/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9

*Osebe Iliade: Ahil, Agamemnon, Patroklos, Hektor, Priam …
ODISEJA
Opeva drobec iz življenja ahajskih junakov, ki se vračajo izpred Troje domov. Odisej se vrača na otok Itako, kjer ga čaka zvesta žena Penelopa. Odisej pobije vse Penelopine snubce in zavlada ob Penelopi in sinu Telemahu.
Odisej je idealiziran: poklican je, da znova uvede red in pravico. Morske pošasti so simbol barbarstva in nereda.

V motiviki morda odmevajo začetki grške kolonizacije Sredozemlja; z zgodovino pa se mešajo tudi pravljični in novelski motivi: motiv moža na tujem in zveste žene, morske pošasti …


Za oba epa je značilna kompozicija ˝in medias res˝ … dogajanje se začne nekje na sredini: dogajanje Iliade se začne v 10. letu trojanske vojne, Odiseja na koncu Odisejevih blodenj.
Značilnosti obeh epov, ki so vplivale na splošno epsko konvencijo (rimski, renesančni, klasicistični

epi) : opevanje dejanj 1 junaka ali več, nagovor muz kot uvod v dogajanje, kompozicija po načelu in medias res, v dogajanje posegajo bogovi, obsežne epske prispodobe, uporaba heksametra kot metrične oblike junaškega verza.



*osebe Odiseje: Odisej, Penelopa, Telemah, Penelopini snubci, Kirka

*KIKLIČNI EPI


Tradicija je avtorstvo pripisala prav tako Homerju; pesniške šole rapsodov, poklicnih potujočih pevcev, so širile homerske pesnitve še iz drugih delov mita o Troji:

*Margites, Vojna žab in miši
*GRŠKI DIDAKTIČNI EP – HEZIOD
*Heziod: Dela in dnevi, Teogonija
LIRIKA
*Elegija, jambografija, melično pesništvo/melika

*Elegiki: Kalin, Tirtaj, Mimnermos, Solon, Teognis

*Jambografik: Arhiloh

* Glavna tipa melike: monodična lirika, zborska lirika

Melika označuje pesmi, ki so jih peli ob spremljavi na brenkala (harfo, liro, kitharo).

*Monodična: pesem z individualno motiviko, namenjena enemu pevcu: *Alkaj, Sapfo, Anakreont

*Sapfo: Himna Afroditi, Agalis

Anakreont

*Zborska: izvajal jo je zbor s petjem in plesom: *Alkman, Arion, Stezihor, Ibik, Simonid, Bakhilid, Pindar

*Tipi zborske lirike: ditirambi, epinikiji, enkomije, treni
DRAMATIKA
*Zvrsti: tragedija, komedija, satirska igra, mimos.

*Prvega igralca je ob zbor postavil TESPIS. AJSHIL je dodal še drugega in SOFOKLEJ tretjega igralca.

Zaokrožen prostor ORKESTRE za zbor v gledališču, stavba SKENE



DEUS EX MACHINA: naprava za dvig boga nad nastopajočimi ob koncu tragedije

*Glavni sestavni deli tragedije: PROLOG, PARODOS/PRIHOD ZBORA, EPEISODIA/PRIZORI Z IGRALCI, STASIMA/SPEVI STOJEČEGA ZBORA, EKSODOS/ODHOD ZBORA Z ODRA

TETRALOGIJA: 3 TRAGEDIJE + 1 SATIRSKA IGRA … po 3 pesniki so tekmovali za nagrado ob praznikih LENAJAH in DIONIZIJAH

*Avtorji tragedije: Ajshil, Sofoklej, Evripid



*Ajshil: Perzijci, Pribežnice, Sedmerica zoper Tebe, trilogija Oresteja, tragedija Vklenjeni Prometej

Trilogija Oresteja: Agamemnon, Daritev na grobu, Evmenide


*3 osebe iz Oresteje: Agamemnom, Klitajmnestra, Orest
Ajshil: Vklenjeni Prometej
Ajshilovo avtorstvo zato tragedijo je sporno. Verjetno gre za del trilogije, ki je na koncu prikazovala pomirjenje Prometeja z Zevsom.

Kaže Prometejeve muke na koncu sveta, kjer so ga na Zevsov ukaz vklenili za kazen, ker je ljudem pomagal z ognjem in obrtnimi spretnostmi.

*Osebe: Prometej, zbor okeanid, (Zevs)

Prometej je prikazen kot žrtev božje samovolje, kot upornik zoper Zevsovo krivičnost in prijatelj ljudem.



*Motiv Prometeja: Ajshil, Sofoklej, Evripid, Seneka (Ajshil, Goethe, Shelley, Gide)

*Motiv Fedre: Racine, Evripid, Seneka
*Sofoklej: Aias, Elektra, Tračanke, Filoktet, Kralj Ojdip, Antigona, Ojdip v Kolonu
Sofoklej: Kralj Ojdip
Tragedija s pomočjo analitične tehnike prikazuje Ojdipov padec: samo v retrospektivi se prikazujejo prejšnji dogodki njegovega življenja. Izve, da je kriv poroke s svojo materjo in umora lastnega očeta. Sledi kazen za greh, ki ga junak prevzame nase, čeprav subjektivno ni kriv.
*Osebe v Kralju Ojdipu: Ojdip, Jokasta, Tejrezij, zbor
Sofoklej: Antigona
Tragedija o uporu Odisejeve hčerke Antigone zoper Kreontovo zapoved, da nihče ne sme pokopati njenega brata Polinejka. Gre za konflikt med Antigono in Kreontom: Antigona upor upravičuje z zapovedmi religije, na kateri temelji družinsko pravo; Kreont se sklicuje na moč in pravo posvetne države, da odloča o usodi podložnikov. Antigona mora na Kreontov ukaz umreti, vendar tudi Kreonta doleti kazen: umreta njegov sin Hajmon in žena Evridika. Sofoklej stoji na strani Antigone: v Kreontu kritizira samovoljo države, ki želi o vsem odločati ne glede na stare rodovske in družinske tradicije, na katere se lahko sklicuje posameznik v boju za svojo čast in pravo.
*Osebe Antigone: Antigona, Kreont, Polinejek, Ismena, Hajmon, Evridika
*Evripid: Kiklop, Alkestida, Medeja, Heraklidi, Hekaba, Hipolit, Pribežnice, Andromaha, Heraklej, Trojanke, Elektra, Ion, Ifigenija na Tavridi, Helena, Feničanke, Bakhe, Ifigenija v Avlidi
Motiv Herakleja: Evripid, Seneka

*Motiv Fedre: Evripid, Racine, Seneka

*Motiv Prometeja: Ajshil, Goethe, Schiller, Gide

*Motiv Ifigenije: Evripid, Goethe, Racine, Gluck

*Motiv Medeje: Evripid, Seneka, Corneille, Grillparzer, Anouilh
Evripid: Medeja, *431 pr. n. št.
Tragedija Medeja jemlje snov iz kikličnega epa o Argonavtih.
Medeja se z možem Jazonom, ki mu je žrtvovala vse, znajde v Korintu; ko se Jazon hoče poočiti s korintsko kraljično in zapustiti Medejo, se Medeja maščuje tako, da ubije kraljično in zastrupi lastna otroka ter zbeži v Atene.
*Osebi: Medeja, Jazon

KOMEDIJA:
*Delitev grške komedije:
STARA GRŠKA KOMEDIJA: 5.-4. stol. pr. Kr., Aristofan*
*Aristofan: (6 komedij) Aharnjani, Vitezi, Oblaki, Ose, Mir, Ptiči, Lizistrata, Ženski zbor v Tezmoforiju, Žabe, Ženske v ljudski skupščini, Pluto
SREDNJA KOMEDIJA: sredina 4. Stol. pr. Kr- 330 pr. Kr.
NOVA KOMEDIJA: po 330 pr. Kr.
*Menander: Pravdarji, Čemernež
*2 predstavnika grške komedije: Aristofan (stara, 5. stol. pr. Kr.), Menander (nova, 4. stol. pr. Kr.)
PROZA:
kratke zgodbe, anekdote, basni (Ezop), pripovedke, pravljice, zgodovinopisna, filozofska, govorniška proza
ZGODOVINOPISNA PROZA

*Začetnik grškega zgodovinopisja: Herodot

*predstavniki grške zgodovinopisne proze: Herodot, Tukidid, Ksenofont, Plutarh (helenizem)

*grška zgodovinopisna dela: Zgodbe, Zgodovina Peloponeške vojne, Anabaza, (Vzporedni življenjepisi)

Herodot: Zgodbe

Tukidid: Zgodovina Peloponeške vojne (retorična proza)

Ksenofont: Anabaza, (prvi vzgojni roman Kirupaideia)

Plutarh: Vzporedni življenjepisi


GOVORNIŠKA PROZA: Lizija, Izokrat, Demosten
*FILOZOFSKA PROZA:
*predstavniki grške filozofske proze: Parmenid, Empedokles, Heraklit, Platon (vrh filozofske proze), Aristotel
*4 Platonova filozofska dela: Apologija Sokrata, Kriton, Protagoras, Gorgias, Menon, Symposion, Faidon, Država, Faidros, Parmenides, Timaios, Zakoni
Aristotel: Poetika (*330 pr. Kr.)
*predstavniki grške proze: Ezop, Herodot, Tukidid, Ksenofont, Plutarh, Lizija, Izokrat, Demosten, Parmenid, Empedokles, Heraklit, Platon, Aristotel
HELENISTIČNO PESNIŠTVO
Vrste: epigram, elegija (objektivna erotična elegija),epilij, ep, didaktične pesnitve
*4 predstavniki helenističnega pesništva: Arat, Kalimah, Apolonij Rodoški, Teokrit, Herond

Arat: Phainomena

Kalimah: Izvori, Berenikin koder

*Apolonij Rodoški: ep *Argonavti (opesnil *bajko o argonavtih, znano iz kikličnih epov)

Teokrit: utemeljitelj bukoličnega pesništva/idile (idila) (opeva svet preprostih pastirjev v nasprotju z nenaravnim mestnim življenjem)

BUKOLIČNI PESNIKI: Teokrit, Moshos, Bion

Herondas: mimijambi: Učitelj
NOVELA IN ROMAN
Zbirka novel Miletske zgodbe (Aristid); začetek novele *po 300 pr. Kr.
HELENISTIČNI ROMAN: začetek *2. stol. pr. Kr.
*Tipi helenističnega romana:

pustolovsko-ljubezenski: *Babiloniaka (Jamblih), Levkipa in Klejtofont (Ahilej Tati), Etiopske zgodbe (Heliodor), Dafnis in Hloa (Longos)

utopično-potopisni: *Čuda onstran Thule

psevdohistorični: *Psevdokalisten

zgodnjekrščanski: *Klementov roman
HELIODOR: roman *ETIOPSKE ZGODBE
Roman o prigodah idealnega ljubezenskega para: etiopske princese Harikleje, ki se po odločitvi bogov kot najdenka znajde v Delfih; tu se vanjo zaljubi Teagen iz Tesalije; skupaj zbežita; znajdeta se v brodolomu in v rokah razbojnikov; nazadnje prideta iz Egipta v Etiopijo; tu se izkaže Hariklejino kraljevsko poreklo; srečno se poročita in zavladata.

Dogajanje vodijo božanske sile: bog Helij in njegovi svečeniki z napovedmi in prerokbami. Dogajanje s začne ˝in medias res˝.


*2 osebi iz Etiopskih zgodb: etiopska princesa Harikleja, Teagen iz Tesalije, (bog Helij in svečeniki)
LONGOS: Dafnis in Hloa (*3. stol. po Kr.)
Delo je posebna različica ljubezenskega romana, napisanega po zgledu bukolične poezije. Glavna junaka sta pastir in pastirica, osrednja tema je prebujanje njune ljubezni, prigode so skromne, obseg je kratek, pomembni so opisi narave in letnih časov.
RIMSKA KNJIŽEVNOST
Prvi evropski prevod: *240 pr. Kr. *Grk Livij Andronik prevede v *latinščino Odisejo=začetek rimske književnosti
Rimska književnost je nastala in se razvijala v močni odvisnosti od grške. Od Grkov so prevzeli literarne vrste, motive, snovi, mitologijo, stil, metriko
Literarne vrste:

LIRIKA filozofsko-didaktične pesnitve, ljubezenske pesmi, elegija, satira, epigram, oda

EPIKA ep, zgodovinopisna, filozofska, moralistična, poučna, govorniška proza, roman, krajše zgodbe

DRAMATIKA stari ljudski zvrsti: atellana, mimus, tragedija, komedija

*OBDOBJA RIMSKE KNJIŽEVNOSTI:
ARHAIČNA DOBA 240-81 pr. Kr.

ZLATI VEK 81 pr. Kr.-14 po Kr.

SREBRNI VEK 14-117 po Kr.

OBDOBJE POZNEGA CESARSTVA 117-476 po Kr.
DRAMATIKA
Stari ljudski zvrsti: ATELLANA, MIMUS; tragedija, komedija
Rimski pisec tragedij: Seneka

Rimska pisca komedij: Plavt, Terencij


TRAGEDIJA
*Seneka: (5) Besneči Herkul, Trojanke, Medeja, Feničanke, Fedra, Ojdip, Agamemnon, Tiest, Herkul z Ojte
KOMEDIJA
*Plavt : (3) Amfitrion, Komedija o oslih, Komedija o loncu (Moliere: Skopuh), Ujetniki, Komedija o skrinjici, Dvojčka (Shakespeare: Komedija zmešnjav), Hišni strah, Bahavi vojščak
*Motiv Amfitriona: Plavt, Moliere, Kleist, Giraudoux

*Motiv dvojčkov/menaechmi: Plavt, Shakespeare, Goldoni
PLAVT: DVOJČKA (MENAECHMI)
Komedija je tipičen primer nove komedije z zamenjavami oseb, zmešnjavami in nesporazumi, tudi z uporabo tipov: hetere, zvitega sužnja, nemočnega starca, razuzdanega mladeniča

Usoda je dvojčka v otroštvu ločila drugega od drugega, odrasla se znajdeta v mesu Epidamnu, zaradi podobnosti ju zamenjujejo, dokler se zmešnjava ne razplete.

Nad vsem vlada helenistična vera v muhasto Usodo. Značaji in razmere so prikazani veristično, burkaško in ponekod robato. Shakespeare je isto zgodbo v svoji Komediji zmešnjav ugladil in dvignil na višjo raven, v skladu z načeli renesančne estetike.


*Terencij: (5) Deklica z Androsa, Samomučilec, Evnuh, Formion (Moliere: Skapinove zvijače), Brata, Tašča
EP:
*3 pisci epov: Gnej Nevij, Kvint Enij, Vergilij, Mark Anej Lukan, Publij Papinij Stacij
Gnej Nevij: O punski vojni

Kvint Enij: Letopisi



*Vergilij: (3) Eneida, Bukolika, Georgika

Mark Anej Lukan: Farzalije

Publij Papinij Stacij: Tebaida

VERGIL: ENEIDA
Po homerskih pesnitvah predstavlja Eneida drugi najpomembnejši epski vrh antike. Najpomembnejši rimski ep. Ni je dokončal. Ep opeva mitično zgodovino Rima tako kot prejšnji rimski epi, vendar se omeji na vlogo, ki naj bi pri tem pripadla Eneju.
Zgleduje se po Iliadi in Odiseji: sprva opeva Enejevo vožnjo po morju, v retrospektivi se spominja Troje, Enej se napoti v podzemlje (vse v skladu z Odisejo); potem pa po zgledu Iliade opeva boje Trojancev z italskimi domačini, ep se konča po zgledu Ahilovega dvoboja s Hektorjem tako, da Enej v boju ubije glavnega nasprotnika Turna.
Novost je rimska imperialna ideja celote, novo pojmovanje zgodovine, ki ima smotrn namen in pomen, pa tudi ljubezenska motivika: v epizodah Enejeve ljubezni s kraljico Didono sledi Apoloniju Rodoškemu. V primerjavi s Homerjem je ep bolj racionalen in umeten, njegovi junaki so abstraktno idealizirani, v slogu je več patosa, subjektivnosti in slikovitosti.
*osebe iz Eneide: Enej, kraljica Didona,Turn
LIRIKA:
*5 rimskih lirikov: Lukrecij, Katul, Horacij, Tibul, Propercij, Ovidij, Marcial
*Lukrecij: filozofsko-didaktična pesnitev O naravi sveta

*Katul: zbirka Pesmi

*Horacij: zbirke Epode, Sermones, Poslanice (najbolj znano pismo je Pismo Pizonom ali O pesniški umetnosti), Ode
Sermoneszbirka satir, katerih začetnik je bil Lucilij; Pismo Pizonom/O pesniški umetnosti je kratka verzificirana poetika, ki pesnike poučuje o namenu pesništva (pouk in zabava), pravilih za ustvarjanje epov in dram … poleg Aristotelove Poetike je bila glavni priročnik renesanse, klasicizma in razsvetljenstva za pesniško delo
*Tibul: 2 knjigi ljubezenskih elegij, posvečenih *Deliji

*Propercij: 4 knjige večinoma ljubezenskih elegij, posvečene *Cintiji

(Tibulu in Properciju je sledil Goethe z Rimskimi elegijami)


*Ovidij: zbirke (3) Ljubezenske pesmi, Heroide, Umetnost ljubezni, Zdravila ljubezni, Preobrazbe, Fasti, Žalostinke, Pontska pisma
OVIDIJ: METAMORFOZE/PREOBRAZBE
Obsežno delo v 15 knjigah, v katerem je združil grške bajke o pretvorbah živih bitij in stvari; najbolj znane so Piram in Tizba, Nioba, Filemon in Bavkida, Orfej in Evridika.
*Pisca epigramov: Katul, Marcial

Pisci satir (liričnih): Horac, Avel Perzij Flak, Decim Junij Juvenal, Lucilij (začetnik)

Pisci elegij: Tibul, Propercij, Ovidij, Katul
PROZA:
*5 rimskih piscev proze: Mark Tulij Ciceron, Julij Cezar, Gaj Salustij Krisp, Tit Livij, Lucij Anej Seneka, Plinij starejši, Plinij mlajši, Tacit, Gaj Svetonij Trankvil, Petronij, Apulej

*5 rimskih zgodovinopiscev: Julij Cezar, Gaj Salustij Krisp, Tit Livij, Tacit, Gaj Svetonij Trankvil


Začetnik rimske proze: Mark Tulij Ciceron: (4) *O govorniku, O republiki, Brut, Govornik, O najvišjem dobrem in zlem, Tuskulanski pogovori, O dolžnostih
*Julij Cezar: (2) O galski vojni, O državljanski vojni
*Gaj Salustij Krisp: (2) Katilinova zarota, Jugurtinska vojna

Tit Livij: Od ustanovitve mesta

Lucij Anej Seneka: Naravoslovne raziskave, Dvanajst dialogov, O blagosti, O dobrodejnosti, Pisma Luciliju

Plinij starejši: Naravna zgodovina



Plinij mlajši: najpomembnejši pisec rimske epistolarne proze

Tacit: največji rimski zgodovinar: O govorniku, Germanija, Zgodovinske knjige, Letopisi

Gaj Svetonij Trankvil: De vita Caesarum
*Najpomembnejša rimska romana: Petronij: Satirikon, Apulej: Zlati osel
PETRONIJ: SATIRIKON
Roman razlagajo kot parodijo na Odisejo ali na grške pustolovsko-ljubezenske romane, izvajajo ga tudi iz manipejske satire (mešala prozo in verze s satirično poučnim namenom). Delo je prvi veliki satirično komični evropski roman.
Od romana so ohranjeni samo fragmenti, verjetno je ohranjena le dobra desetina romana. Gre za pripoved v prvi osebi, snov so pustolovščine mladih klatežev v južnoitalskih mestih, motivi so drzno erotični, duhovno ozračje je skeptično in cinično. V glavno zgodbo so vložene erotične zgodbe iz grških izvirov (zgodba o efeški vdovi …) in verzi.

Najobsežnejši del je ˝pojedina pri Trimalhionu˝, satiričen opis bogastva in vulgarnosti provincialnega bogataša, nekdanjega osvobojenca.


APULEJ: PREOBRAZBE ali ZLATI OSEL
Roman je nastal po grški predlogi, vendar je izviren po ideji in celotni izdelavi. Sodi v zvrst fantastično pustolovskih romanov z versko-misterijsko tendenco.

Junak Lucij pripoveduje v prvi osebi, kako se je s čarovnijo pomotoma spremenil v osla, doživljal najbolj nenavadne prigode, s pomočjo boginje Izide postal spet človek, s tem pa posvečenec Izidinega kulta.

Delo je hkrati versko tendenčno, zabavno in veristično v opisu vsakdanjega življenja pozne rimske dobe. V glavno zgodbo so vložene številne pravljice, pripovedke in novele; najbolj znana je mitološka pravljica o Amorju in Psihi; druge so čarovniške in drzno erotične.


SREDNJEVEŠKA KNJIŽEVNOST
Srednji vek: 476-1492 n. št.

Novi vek: 1492-1918 n. št.


*3 velika obdobja srednjeveškega literarnega razvoja/periodizacija srednjeveške književnosti:

ZGODNJI SREDNJI VEK od začetkov v 5./6. stol./4.-prvi primeri zgodnjekrščanske književnosti- 1100

VISOKI SREDNJI VEK 1100-1300

POZNI SREDNJI VEK 1300-1500


Oblike srednjeveške književnosti:

  1. književnost srednjeveške Cerkve in z njo povezanih ustanov

  2. književnost predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma

  3. književnost razvitega fevdalizma

  4. književnost viteštva

  5. književnost srednjeveškega meščanstva

  6. književnost poznega srednjega veka

Književnost srednjeveške Cerkve in z njo povezanih ustanov: napisana v latinščini in v Bizancu v grščini; verske, teološke, alegorične in poučne pesnitve, cerkvena himnika, prozna dela


Književnost predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma: najstarejši germanski književni spomeniki, Edda, islandske sage, Beowulf
Književnost razvitega fevdalizma: junaški epi, francoske chansons de geste, Pesem o Nibelungih, Pesem o Igorjevem pohodu, španske romance
Književnost viteštva: trubadurska lirika, viteški romani v verzih in prozi

Književnost srednjeveškega meščanstva: fabliauji, misteriji, mirakli, moralitete, farse, didaktična, satirična in alegorična poezija


Književnost poznega srednjega veka v Italiji in Franciji: sladki novi slog, Dante, Villon
SREDNJEVEŠKA LATINSKA KNJIŽEVNOST
Napisana v srednji latinščini, za potrebe Cerkve, avtorji kleriki, duhovniki, menihi; trajala skozi ves srednji vek in vplivala na vse druge oblike srednjeveške književnosti
SREDNJELATINSKA POEZIJA
Biblijski epi/˝evangeljske harmonije˝ (latinske pesnitve s snovjo iz Biblije, v heksametrih, snov: Kristusovo življenje po evangelijih): Evangeliorum libri quattuor (avtor Iuvencus)

*pesniki, ki upodabljajo biblično snov/pišejo biblijske epe:

*Iuvencus, *Caedmon, *Cynewulf (Anglija), ep Heliand (anonimno delo, Nemčija), pesnitev Evangeljska harmonija (*Otfrid iz Weissenburga)

*Pesniki, ki upodabljajo biblično snov: Iuvencus, Caedmon, Cynewulf, Otfrid iz Weissenburga

*Alegorična pesnitev Boj za dušo (avtor *Avrelij Prudencij Klemen)
CERKVENA HIMNIKA=LATINSKA RELIGIOZNA LIRIKA
Himne ali pesmi, ki so jih peli pri verskih obredih

*Himniki v 4. stol.: Hilarij iz Poitiersa, Prudencij, Ambrozij

*Himniki v 13. stol.: Jacopone da Todi, Thomas de Celano, Frančišek Asiški

*Himne: (3) Stabat mater (Jacopone da Todi), Dies irae (Thomas de Celano); himne v ljudskih jezikih: Himna stvarstvu ali Sončna pesem (Frančišek Asiški)


VAGANTSKA POEZIJA:
Posvetna poezija v latinščini, zrasla iz cerkvenih vrst, vendar je bila po tematiki izrazito posvetna; ustvarili so jo potujoči duhovniki, kleriki in zlasti študentje sholarji.
*Glavna zbirka vagantske poezije: Carmina burana (po letu 1230*) glavni pesnik Archipoeta, anonimni pesniki, imenovana po bavarskem samostanu Benediktbeuren
SREDNJELATINSKA PROZA: TERTULIJAN, CIPRIJAN, LAKTANCIJ, AMBROZIJ, HIERONIM, AVRELIJ AVGUŠIN
Krščanska latinska proza s teološko, zgodovinsko, moralistično, filozofsko in poučno vsebino
*Avtorji srednjelatinske proze (2): Tertulijan, Ciprijan, Laktancij, Ambrozij, Hieronim, Avrelij Avguštin, Boetij, Gregor iz Toursa, Izidor iz Seville, Beda Venerabilis
*Vrh srednjelatinske krščanske proze: Avrelij Avguštin: knjiga *O božji državi, spis *Izpovedi (literarno najpomembnejši spis)*

*prvo pomembnejše filozofsko delo: Boetij: O tolažbi filozofije


Zgodovinopisje:

Gregor iz Toursa, Izidor iz Seville, Beda Venerabilis
Zbirka eksemplov (anekdot, parabol, zgodb, pripovedk, napol novel, ki se jih je dalo uporabiti kot gradivo za cerkvene pridige: Gesta Romanorum (okoli *1340 v Angliji)

2 zbirki eksemplov: Gesta Romanorum, Disciplina clericalis
SREDNJELATINSKA DRAMATIKA:
*Vrste dramatike: večinoma cerkvene igre (liturgične igre, misteriji; Roswitha iz Gandersheima: krajša dramska bralna besedila), posvetne igre (Albertino Mussato: tragedija Ecerinis)
2 srednjelatinska dramatika: Roswitha iz Gandersheima, Albertino Mussato
Liturgične igre (igralsko ponazarjanje prizorov iz Krisusovega življenja; izvajali so jih duhovniki v cerkvi v latinščini; kasneje so se preselile na prosto, v ljudskih jezikih)
BIZANTINSKA KNJIŽEVNOST
Napisana v srednjeveški grščini, središče Bizanc

4./6. stol.-1453 (turška osvojitev Bizanca)
LIRIKA cerkvene himne, poučne pesmi z verskimi resnicami, epigrami, pustolovsko-ljubezenski romani v verzih,

EPIKA hagiografije=biografije svetnikov, teološki spisi, zgodovinopisna proza, epi


Književnost: cerkvena in posvetna
Pomembna je bila za nastanek in razvoj prvih književnosti vzhodnih in južnih Slovanov: iz nje je izšla starocerkvenoslovanska književnost z začetnikoma Cirilom in Metodom
1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page