Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page8/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9

Slog, ki ga ne uporabljajo le avtorji fin de siecla: Charles Baudelaire, Paul Verlaine, Maurice Maeterlinck, Arthur Schnitzler, Richard Dehmel, ampak tudi realisti in naturalisti: Edmond in Jules Goncourt, Detlev von Liliencron, Arno Holz, Anton Pavlovič Čehov.

Impresionistični slog želi čim bolj neposredno posredovati čutne vtise, predstave, razpoloženja, slučajne in bežne čustvene vzgibe in enkratna čustvena stanja, s pomočjo najtanjših nians in senčenj, pri čemer uporablja vsa možna glasovna in jezikovna sredstva: onomatopoijo, sinestezije, razpoloženjsko obarvane podobe in epitete, paratakso, doživljeni govor. Zanemarja sklenjen in dosleden opis zunanjega dogajanja.


Miselni tokovi
Iracionalizem, metafizika, spiritualizem, individualizem

Arthur Schopenhauer, Thomas Carlyle, Friedrich Nietzsche, Eduard von Hartmann, Ralph Waldo Emerson, Henri Bergson.

Estetika in umetnost: John Ruskin, Walter Pater, William Morris, Richard Wagner.


LITERARNE VRSTE:
Lirika

Epika: novela, noveleta, črtica, pravljica, pesem v prozi, roman

Dramatika: lirska drama, knjižna drama

LIRIKA
*Charles Baudelaire: začetnik in najpomembnejši pesnik, začetnik evropske dekadence in simbolizma

*(3): zbirka pesmi Rože zla (*1857); zbirka pesmi v prozi Pariški spleen (*1869); Umetni raj (*1860)

Osrednji motiv je nasprotje med idealom in stvarnostjo.


*Paul Verlaine: pesniške zbirke (5) Saturnijske pesmi, Galantna slavja, Romance brez besed, Modrost, Nekoč in nedavno, Vzporedno
Lautreamont: pesnitev v ritmizirani prozi Maldororjevi spevi
*Arthur Rimbaud: (3) poetična avtobiografija Obdobje v peklu; zbirka pesmi Iluminacije; najdaljša pesem Pijani čoln (*1883)
*Stephane Mallarme: (3) pesniški zbirki Verzi in proza, Blodenja, pesem Favnovo popoldne
*Emile Verhaeren: zbirke (6) Flamke, Menihi, Večeri, Porazi, Črne plamenice, Prikazni na mojih poteh, Prividne pokrajine, Mesta hobotnice, Burne moči, Jasne ure

*Walt Whitman (US): zbirka *Travne bilke začetnik socialnega optimizma (+Verhaeren)
*Oscar Wilde: (2 lirski deli): zbirka Pesmi; pesem Jetniška balada iz Readinga
*7 lirikov 2/2 19. stol.: Charles Baudelaire, Paul Verlaine, Lautreamont, Arthur Rimbaud, Stephane Mallarme, Emile Verhaeren, Walt Whitman, Oscar Wilde
*5 francoskih pesnikov 2/2 19. stol.: Baudelaire, Verlaine, Lautreamont, Rimbaud, Mallarme
PRIPOVEDNIŠTVO-vsi dekadenca
*Utemeljitelj novoromantičnega pripovedništva: *Joris Karl Huysmans: roman *Proti toku (nizozemec, pisal v fr., dekadenca)

Belgija: Georges Rodenbach: roman Mrtvo mesto

Italija: Gabriele D'Annunzio: romani Užitek, Nedolžnež, Zmagoslavje smrti

Stanisław Przybyszewski (pol-nem): romana Črna maša, Otroci Satana

Rusija: Mihail Petrovič Arcibašev: roman Sanin



Fjodor Sologub: roman Mali demon

Navplivnejša: Jens P. Jacobsen (dan), Oscar Wilde (ang)



Jens Peter Jacobsen: novela Mogens, romana Marija Grubbejeva, Niels Lyhne

*Oscar Wilde: (4 pripovedna dela): jetniška avtobiografija De profundis, pesmi v prozi, pravljice v zbirkah Srečni princ, Hiša granatnih jabolk, novele v knjigi Zločin lorda Arthura Savila, roman Slika Doriana Graya (*1890)
*10 del Wilda: De profundis, Srečni princ, Hiša granatnih jabolk, Zločin lorda Arthura Savila, Slika Doriana Graya, Pahljača lady Windermere, Nepomembna ženska, Idealni soprog, Važno je biti resen, Saloma, Pesmi, Jetniška balada iz Readinga


Oscar Wilde: Slika Doriana Graya (1890)
Roman obravnava estetske in moralne probleme dekadenčnega individualizma. Nastal je po zgledu Huysmanovega romana Proti toku. Wildu se je s simbolističnimi sredstvi posrečilo prikazati skrajnosti dekadenčnega esteticizma, zlasti njegov odnos do morale. Osrednji motiv romana je povzet po romantičnem motivu čudežnega zrcala ali slike: mladi lepotec Gray si zaželi, da bi se namesto njega staral njegov portret; ko se mu želja izpolni, zaživi brezvestno življenje užitkov, to ga pripelje v zločin in v sramotno smrt – ko hoče uničiti grdo podobo svojega ˝jaza˝ na sliki, se s tem usmrti. Še pomembnejši od zgodbe so v romanu duhoviti izreki, polni paradoksov in nemoralnega cinizma v imenu skrajnega esteticizma, ki pa jih na laž postavi tragični razplet romana.
DRAMATIKA
*Oscar Wilde: (4 drame) Pahljača lady Windermere, Nepomembna ženska, Idealni soprog, Važno je biti resen, Saloma

dekadenca


Oscar Wilde: Saloma (*1891) *vrh Wildove dekadenčne dramatike
Tragedija v enem dejanju v francoščini. Zanjo je uporabil evangelijsko zgodbo o smrti Janeza Krstnika, ki jo je spremenil v duhu dekadence: Saloma se zaljubi v lepoto Herodovega jetnika; ko jo ta zavrne, izsili od Heroda njegovo glavo, to pa jo pogubi. Tema je podobna kot v romanu o Dorianu Grayu, tudi zdaj vodi kult lepote v tragično katastrofo. Svetopisemski motiv je obdelan v duhu dekadenčenga esteticizma, ki odkriva lepoto celo v morbidnih in patoloških pojavih. V ta namen uporablja simbolistično vzporejanje notranjih in zunanjih dogajanj, predvsem pa ritmizirano prozo.
*Maurice Maeterlinck-simbolizem

knjigi pesmi in esejev: Zaklad ubogih, Modrost in usoda

*drame: (5) Princesa Maleine, Vsiljenka, Slepci, Sedem princes, Peleas in Melisanda, Notranjščina, Monna Vanna, Sinja ptica
Arthur Schnitzler (avs): novela Poročnik Gustl, (notranji monolog)

enodejanke v ciklu Anatol, igra Vrtiljak (vrh dekadenčne erotike)


*2 novoromantična (fin de siecle) dramatika: Wilde, Maeterlinck (glavna), Schnitzler
SVETOVNA KNJIŽEVNOST 20. STOLETJA
Svetovna književnost se oblikuje v pravem pomenu besede.
*3 skupine književnih smeri:

  1. književnost, v kateri se nadaljujeta realizem in naturalizem 19. stoletja  postrealizem

  2. nadaljevanje nove romantike, dekadence in simbolizma  postsimbolizem

  3. moderne književne smeri, sestavljajo moderno književnost, vanjo sodijo

umetnostnoliterarne avantgarde (kubizem, futurizem, ekspresionizem, dadaizem, nadrealizem);

modernizem, eksistencializem, magični realizem, postmodernizem
*Struje/literarne smeri 20. stoletja: postrealizem, postsimbolizem, umetnostnoliterarne avangarde (kubizem, futurizem, ekspresionizem, dadaizem, nadrealizem), modernizem, eksistencializem, magični realizem, postmodernizem
Postrealizem: ne stremi k znanstveno objektivni podobi stvarnosti, zlasti ne na podlagi treh determinant dednosti, okolja in zgodovinskega časa, upošteva jih samo okvirno; pomembnejša je subjektivnost, včasih tudi ideološka usmerjenost.

Najznačilnejša je smer *socialistični realizem-izrazito ideološka smer; ime zanj naj bi iznašel Stalin; začetnik je Maksim Gorki z romanom Mati in dramami (Malomeščani); *po letu 1930 je postal uradno zapovedana književna smer v *SZ; njegova naloga je bila prikazovati socialistično stvarnost v ideološko pravilni, spodbudni, s partijskim programom določeni perspektivi, v središču je moral biti pozitiven junak, borec za socializem in komunizem.



*Glavni predstavniki socialističnega realizma: Maksim Gorki, Fjodor Gladkov, Aleksander Fadejev, Nikolaj Tihonov, Konstantin Fedin, Aleksej Tolstoj, Leonid Leonov, Mihail Šolohov
Predstavniki postrealizma:

Francija: Anatole France, Jules Romains, Georges Bernanos, François Mauriac

Anglija: George Bernard Shaw, John Galaworthy, Joseph Conrad, Aldous Huxley (D. H. Lawrence) Nemčija: Heinrich in Thomas Mann, Carl Zuckmayer

Italija: Ignazio Silone, Alberto Moravia, Elio Vittorini

Poljska: Władisław Reymont, Maria Dabrowska

Rusija/SZ: Maksim Gorki, Ivan Bunin, Izak Babel, Mihail Šolohov, Aleksander Solženicin

Bolgarija: Jordan Jovkov

Danska: Martin Andersen Nexø

Finska: Frans Sillanpää

Islandija: Halldor Laxness

Španija: Vicente Blasco Ibañez, Camilo Cela

Češka: Jaroslav Hašek, Karel Čapek, Milan Kundera

Madžarska: Lajos Zilahy, Tibor Dery

ZDA: Jack London, Theodore Dreiser, Francis Scott Key Fitzgerald, Thomas Wolfe, John Steinbeck, Tennessee Williams, Arthur Miller, James Jones, Norman Mailer, Henry Miller, Truman Capote

Kitajska: Lu Šun

Japonska: Jasunari Kavabata, Jukio Mišima

Indija: Rabindranath Tagore, Premčand

Afrika: Wole Soyinka, Nadine Gordimer, Nagib Mahfuz

Južna Amerika: Jorge Amado, Ricardo Güiraldes
Dekadenca, simbolizem in nova romantika so postali zmernejši.
Predstavniki postsimbolizma:

Paul Claudel, Paul Valery, William Butler Yeats, Thomas Stearns Eliot, Hugo von Hofmannsthal, Stefan George, Rainer Maria Rilke, Stanisław Wyspianski

Predstavniki nove romantike (in simbolizma): Selma Lagerlöf, Pär Lagerkvist, Sigrid Undset, Mihail Bulgakov, Boris Pasternak; samo nova romantika: Jack London, Ernest Hemingway

Predstavniki dekadence: D. H. Lawrence, Romain Rolland, Knut Hamsun, ruski književniki

Fin de siecle v ruski književnosti: Dmitrij Merežkovski, Vjačeslav Ivanov, Konstantin Balmont, Leonid Andrejev, Valerij Brjusov, Aleksej Remizov, Andrej Beli, Aleksander Blok, (Mihail Bulgakov, Boris Pasternak)


Modernizem: skupno ime za književnosti, ki prekinjajo z realizmom, naturalizmom in književnostjo fin de siecla; književno delo mora biti neposreden, spontan, verodostojen zapis resničnosti, ki se skriva v človekovi zavesti. Ta resničnost je tok zavesti. Jezik ni več sredstvo za izražanje posebnih idej, ampak je resničnost sama zase, s svojimi značilnostmi, zakoni in funkcijami. Umetnostnoliterarne avangarde: futurizem, kubizem, ekspresionizem, dadaizem in nadrealizem so postale pomemben spodbudnik nove književnosti modernizma.
*Kubizem je bil predvsem vplivna smer v likovni umetnosti. V književnosti je prav tako rušil ustaljene forme: odpravil je ločila, razrahljal sintakso, glavno sredstvo izražanja je postal tok zavesti. Nastal je *po 1907. *3 predstavniki: Max Jacob, Guillaume Apollinaire, Blaise Cendrars, Jean Cocteau (pesniki).
*Futurizem: (futurum=prihodnost) umetnostna smer, ki se je razvila v *Italiji pred prvo svetovno vojno; avtor futurističnega manifesta je bil *Filippo Tommaso Marinetti (*1909).

Hotel je obračunati z vsem preteklim in tradicionalnim ter slavil moderno civilizacijo in tehniko, videl v vojni rešitev sveta ter iskal nove izrazne možnosti. Razvrednotil je tradicionalno sintakso in jo nadomestil s svobodnim zaporedjem samostalnikov in nedoločnikov, glasovnimi učinki in onomatopoijo.

V ruski književnosti se je razvil v revolucionarni futurizem Vladimirja Majakovskega.
*Dadaizem (po besedi dada iz otroške govorice) je bil umetnostna smer, usmerjena v skrajni nihilizem in anarhizem; ustanovili so jo Tristan Tzara, Hans Arp in drugi *1916 v *Zürichu in jo prenesli v Pariz, Berlin in New York. Uprl se je tradicionalni kulturi, logiki, estetiki in jeziku ter zahteval vrnitev k primitivnim glasovom in asociacijam brez smisla.
*Ekspresionizem (ekspressio=izraz) je bil srednjeevropska moderna književna in umetnostna smer; razvil se je okoli *1910, zlasti v *Nemčiji, tudi v Avstriji, Švici, Belgiji, na Nizozemskem, Češkem;

*5 predstavnikov: Franz Werfel, Johannes R. Becher, Else Lasker-Schüler, Theodor Däubler, Walter Hasenclever, Ernst Toller, Georg Kaiser, Gottfried Benn, Bertolt Brecht, Jiři Wolker.

Temeljil je na zahtevi po etično očiščenem in prerojenem novem človeku, ki bi živel v kolektivnem bratstvu; obtoževal je sodobno civilizacijo, vojno, kapitalizem ali človekovo usodo nasploh; izražal predvsem človekovo razklanost med novo, višjo etiko in stvarnostjo meščanske Evrope.
*Nadrealizem (surrealisme=umetnost nadresničnosti, ime je iznašel Guillaume Apollinaire 1918) nastal je v Franciji kmalu po prvi svetovni vojni, kjer mu je *1924 *Andre Breton napisal manifest.

*6 predstavnikov: Francija: Andre Breton, Louis Aragon, Paul Eluard, Philippe Soupault, Jacques Prevert, Rene Char; Španija: Federico Garcia Lorca; JA: Pablo Neruda.


Proti konvencionalnosti vsakdanjega razuma in meščanskega socialnega reda želi uveljaviti višjo, spontano resničnost, skrito v človekovi podzavesti. Uvaja halucinacije, nekontrolirane asociacije in sanje. Podobe se pojavljajo v paradoksnih kombinacijah kot posledica psihičnih mehanizmov.
Imagizem (imago=podoba) v angleški in ameriški liriki

Začetnik: Ezra Pound; predstavniki: Ezra, Pound, Thomas Stearns Eliot, Wystan Hugh Auden, Stephen Spender, Dylan Thomas, Edward Estlin Cummings.


Hermetizem v italijanski liriki: Giuseppe Ungaretti, Eugenio Montale, Salvatore Quasimodo.
Moderna lirika: začne se okoli 1910; predstavniki: Apollinaire, Trakl, Majakovski, Pound, Eliot, Hans Arp.

Uporabljajo tok zavesti, svobodno nizanje asociacij, popolnoma svoboden jezik; nadrealisti so zahtevali avtomatično pisanje, ki ga ne nadzira razum.


*Moderni roman prikazuje človekovo subjektivnost s pomočjo asociacij, spomina, podzavesti, sanj, notranjega monologa. Druga smer modernega romana je prikazovanje stvarnega sveta nadomestila s sanjskimi vizijami, asociacijami in simboli. Tretja smer se je ukvarjala z intelektualno analizo moralnih problemov.

*9 predstavnikov: Marcel Proust, James Joyce, Virginia Woolf, William Faulkner, Hermann Broch, Franz Kafka, Andre Gide, Thomas Mann, Robert Musil.



*Francoski novi roman je še radikalnejša oblika modernega romana, ki se je razmahnil *okoli 1960.

*3 predstavniki: Alain Robbe-Grillet, Nathalie Sarraute, Michel Butor, Claude Simon.


Do konca je poskušal iz romana izločiti zgodbo, sklenjene orise junakov, realno psihologijo; namesto tega je želel vpeljati čisti objektivizem s pomočjo opisovanja predmetnosti na način, kot jo vidi filmska kamera. Človeka opisuje samo še od zunaj; s tem naj iz romana izgine tudi človekova zavest in z njo življenjski smisel.
Novi novi roman je nadaljevanje novega romana, ki poskuša razbiti jezikovno zgradbo oz. naravni jezik romana, nato pa graditi tekste z umetno izdelanimi jezikovnimi sredstvi.
*Moderna drama se je začela razvijati *po prvi svetovni vojni.

*Predstavniki: Bertolt Brecht, Luigi Pirandello, Jean Giraudoux, T. S. Eliot, Christopher Fry, Vladimir Majakovski.


Namesto stroge logičnosti, verjetnosti, kavzalnosti in realne psihologije na oder prinaša nelogično, sanjsko, po svoje deformirano ali stilizirano življenje; izhaja iz sanj, poetične domišljije, idej, podzavesti.
*Absurdna drama se je pojavila po drugi svetovni vojni in je radikalnejša stopnja moderne drame.

*Predstavniki: Samuel Beckett, Eugene Ionesco, Harold Pinter, Edward Albee, Fernando Arrabal.

Je nelogična in nerealna po vsebini in po obliki. Opustila je sklenjeno odrsko dogajanje, trdne in stalne odrske like, celo razumljiv jezik, da bi na absurden način pokazala absurdnost življenja v meščanski družbi ali absurdnost človeškega sveta nasploh.
*Eksistencializem (existentia=bivanje, obstoj) se je razvil *pred drugo svetovno vojno v Franciji; v književnost je prodrl iz filozofije (*3), kjer ga je uvedel danski religiozni mislec *Sören Kierkegaard, v 20. stoletju so ga razvili predvsem *Martin Heidegger, Karl Jaspers, Jean-Paul Sartre in drugi. *predstavniki: Jean-Paul Sartre, Albert Camus, Simone de Beauvoir
Predvsem je obravnaval socialne, filozofske, moralne in celo politične probleme. Uveljavil se je predvsem v pripovedništvu in dramatiki.
Magični realizem je posebna vrsta realističnega pripovedništva in je nastal po 1940 v Latinski Ameriki.

Predstavniki: Carlos Fuentes, Gabriel Garcia Marquez, Mario Vargas Llosa, Ernesto Sabato.


Opisuje stvarnost, pogosto s poudarkom na socialnih in političnih vprašanjih, hkrati pa stvarnost povezuje z nadstvarnimi pojavi, mitičnimi, religioznimi ali pravljičnimi, vse to pa označuje pridevnik magično. Nadstvarna plast se opira na stare tradicije prejšnjih, največkrat predkrščanskih kultur, njihove mite, predstave in mentaliteto.
Postmodernizem je nova književna smer ˝po modernizmu˝, ki je nastala po 1960.

Začetnik: Jorge Luis Borges. Predstavniki: Jorge Luis Borges, John Barth, David Pynchon, John Fowles, Julian Barnes, pozni Alain Robbe-Grillet, Patrick Süskind, Italo Calvino, Umberto Eco.
Ohranja popolno brezbrižnost do objektivne resničnosti. Književnost je popolnoma svobodno izmišljanje zgodb, likov, duhovnih stanj kot nečesa neresničnega, zgolj estetsko igrivega in samovoljnega. Ponje posega v pretekle kulture, mitologije, književna dela, obnavlja stare oblike, snovi in zvrsti. Obnavlja tipe zgodovinskega, fantastičnega, grozljivega, pustolovskega romana, posega po oblikah in snoveh trivialne književnosti, spaja visoko in nizko literaturo ter jih kombinira v nenavadne mešanice. Vse mu je le igra, videz; to dokazuje tako, da pripovedovalec sam s svojimi posegi v pripoved razveljavlja njeno resničnostmetafikcija (fikcija o fikciji); z njeno pomočjo se avtor postavlja nad svoje delo kot nekaj na videz resničnega.
LIRIKA
NEMČIJA

*Rainer Maria Rilke:

roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja

*3 pesniške zbirke: Knjiga slik, Knjiga ur, Pesem o ljubezni in smrti korneta Christopha Rilkeja, Nove pesmi, Marijino življenje, Devinske elegije, Soneti na Orfeja
Stefan George: zbirki Sedmi prstan, Novo kraljestvo

Else Lasker-Schüler: Sedmi dan

Georg Heym: Večni dan, Umbra Vitae

Johannes Robert Becher: Nemški mrtvaški ples


*Gottfried Benn: 5 lirskih del: zbirke Morgue, Sinovi, Meso, Sipina, Statične pesmi, Pijani val, Fragmenti, Destilacije, Apreslude
Nelly Sachs: V domovih smrti, Zvezdni mrk, Žgoče uganke

Paul Celan: zbirki Mak in spomin, Pritisk luči

*3 nemški pesniki 20. stoletja: Rainer Maria Rilke, Stefan George, Else Lasker-Schüler, Johannes Robert Becher, Georg Heym, Gottfried Benn, Nelly Sachs, Paul Celan.
AVSTRIJA

*Georg Trakl: zbirka *Pesmi (Trakl je največji pesnik ekspresionizma.)

Hugo von Hofmannsthal: drama Slehernik

Ingeborg Bachmann: Na ure razdeljeni čas
Avstrijski pesniki: Hugo von Hofmannsthal, Georg Trakl, Ingeborg Bachmann
FRANCIJA
*Paul Valery: 3 zbirke: Mlada Parka, Morsko pokopališče, Spevi
Paul Claudel: Pet velikih od

Pierre-Jean Jouve: zbirka Krvavi pot

Saint-John Perse: zbirke Anabaza, Vetrovi, Kronika
*Guillaume Apollinaire: 2 zbirki: Alkohol, Kaligrami
Blaise Cendrars: zbirki Sekvence, Elastični spevi
*Paul Eluard: 6 pesniških zbirk: Dolžnost in nemir; Umreti, da ne umremo; Prestolnica bridkosti; Ljubezen, poezija; Neposredno življenje; Javna roža; Bogastvo v očeh; Dati, da vidijo; Pesništvo in resnica; Vredni živeti; Srečanje z Nemci; Politični spevi, Beseda o morali
Andre Breton: roman Nadja, zbirki Svit zemlje, Revolver s sivimi lasmi

Rene Char: zbirki Kladivo brez mojstra, Bes in skrivnosti

Jacques Prevert: zbirka Besede
Francoski pesniki 20. stoletja: Paul Valery, Paul Claudel, Pierre-Jean Jouve, GuillaumeApollinaire, Blaise Cendrars, Paul Eluard, Andre Breton, Rene Char, Jacques Prevert.
RUSIJA:
*Aleksander Aleksandrovič Blok: *6 lirskih del:

lirska drama Roža in križ;

pesmi v ciklih Verzi o prelepi dami, Mesto, Nočna vijolica, Snežna maska, Svobodne misli, Jambi; vrh: pesnitvi Skiti, Dvanajst
Vjačeslav Ivanovič Ivanov: Prozornost, Cor ardens

Konstantin Dmitrijevič Balmont: zbirki Liturgija lepote, Zeleni vinograd

Valerij Jakovlevič Brjusov: zbirki Urbi et orbi, Stephanos

Andrej Beli: roman Peterburg, pesniška zbirka Žara
*Vladimir Vladimirovič Majakovski: 5 lirskih del: Oblak v hlačah, Človek, 150 000 000, Vladimir Iljič Lenin, Dobro!
Velimir Hlebnikov: pesnitvi Noč v okopu, Zangezi

Andrej Andrejevič Voznesenski: zbirki Mozaiki, Ahilovo srce

Jevgenij Aleksandrovič Jevtušenko: pesnitev Babij Jar
*Sergej Aleksandrovič Jesenin: pesmi in pesnitve: Radunica, Huliganova izpoved, Bezniška Moskva, Sovjetska Rusija, Perzijski motivi

Jesenin je postal središčna osebnost imažinizma.


*Boris Leonidovič Pasternak: (5) roman Doktor Živago (1957), pesniške zbirke: Sestra moja, življenje; Teme in variacije, Leto 1905, Poročnik Schmidt, Spektorski, Zemeljski krog
Osip Emiljevič Mandelštam: zbirka Tristia

Nikolaj Stepanovič Gumiljov: cikel Ognjeni stolp (vodilni teoretik akmeizma)

Anna Andrejevna Ahmatova: zbirke Bela jata, Trpotec, Tek časa

Marina Ivanovna Cvetajeva: zbirki Stihi k Bloku, Po Rusiji

Josif Aleksandrovič Brodski: Velika elegija Johnu Donnu
Najpomembnejši manifest ruskega futurizma: Klofuta javnemu okusu (Majakovski, Hlebnikov, Kručonih; 1912)
Ruski liriki 20. stoletja: Aleksander Blok, Vjačeslav Ivanov, Konstantin Balmont, Valerij Brjusov, Andrej Beli, Velimir Hlebnikov, Vladimir Majakovski, Jevgenij Jevtušenko, Andrej Voznesenski, Sergej Jesenin, Boris Pasternak, Osip Mandelštam, Nikolaj Gumiljov, Anna Ahmatova, Marina Cvetajeva, Josif Brodski.
Imažinizem: Jesenin, Šeršenevič, Mariengof, Kusikov
ANGLIJA:
*Thomas Stearns Eliot: 4 dela: pesniške zbirke Ljubezenski spev J. Alfreda Prufrocka, Pesmi, Pusta dežela, Pepelnična sreda, Štirje kvarteti

William Butler Yeats: zbirke Veter med trsjem, Stolp, Besede za glasbo morda

Ted Hughes: zbirke Sokol v dežju, Vran, Močvirsko mesto

Dylan Thomas: zbirki Osemnajst pesmi, Smrti in vhodi


*5 angleških pesnikov 20. stoletja: Thomas Stearns Eliot, William Butler Yeats, Wystan Hugh Auden, Ted Hughes, Dylan Thomas.
ŠPANIJA
1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page