Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page7/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9

Henryk Sienkiewicz: romantično realistični/postromantični zgodovinski romani: trilogija Z ognjem in mečem, Potop, Pan Wolodyjowski; Quo vadis?

Bolesław Prus: družbenokritični romani Straža, Lutka, Emancipiranka; zgodovinski roman Faraon
NORVEŠKI REALIZEM
*Pripovednik Björnstjerne Björnson, dramatik Henrik Ibsen

*2 norveška realista: Björnson, Ibsen


ŠVEDSKI REALIZEM IN NATURALIZEM
*Pripovednik in dramatik August Strindberg; *najpomembnejši švedski realist
AMERIŠKI REALIZEM
Harriet Beecher-Stowe: Koča strica Toma

Hermann Melville: Beli kit (Moby Dick) postromantika

Pripovedniki: Beecher-Stowe, Melville, Bret Hart, Mark Twain, Henry James
LIRIKA
Théophile Gautier-larpurlartizem (književnost naj bo prosta vseh zunanjih vezi in podrejena samo lepoti)

romani Gospodična Maupin, Roman mumije, Kapitan Fracasse

lirika: zbirka Emajli in kameje
Charles Leconte de Lisle-začetnik in vodja Parnasa, pesniške šole, ki se je izoblikovala ob antologiji Parnasse contemporain; skušali so uveljaviti brezosebno objektivnost; posredovati so hoteli objektivno miselno ali celo znanstveno vsebino, izraženo s pomočjo orisov minulih civilizacij

Leconte de Lisle: zbirke Starodavni spevi, Barbarski spevi, Tragični spevi


Parnasovci: Charles Leconte de Lisle, Theodore de Banville, Armand Sully Prudhomme, François Coppee, Jose-Maria de Heredia, mlada Paul Verlaine, Stephane Mallarme
Giosue Carducci: pesem Himna satanu, zbirki Barbarske ode, Jambi in epode
Fjodor Ivanovič Tjutčev: zbirka Pesmi (?)
Nikolaj Aleksejevič Nekrasov: socialna kritika-kritični realizem, časnikarstvo

*3 dela: pesmi Mraz, rdeči nos; Komu je v Rusiji dobro; Ruske žene


PRIPOVEDNIŠTVO
Stendhal: prvi veliki predstavnik kritičnega in psihološkega realizma

Esejistični spisi o glasbi, slikarstvu, Italiji, ljubezni, romantični književnosti:



Življenje Haydna, Mozarta in Metastasia; Življenje Rossinija; Zgodovina italijanskega slikarstva; Rim, Neapelj in Firence; O ljubezni; Racine in Shakespeare

Romani, povesti:



Armance, Rdeče in črno, Italijanske kronike, Parmska kartuzija, Lucien Leuwen, Lamiel, Življenje Henrija Brularda, Spomini egotizma

*3 dela Stendhala: Armance, Rdeče in črno, Italijanske kronike, Parmska kartuzija; Rim, Neapelj in Firence, Racine in Shakespeare …
Stendhal: Rdeče in črno (*1830)
Roman je bil objavljen leta 1830 s podnaslovom Kronika leta 1830. Zasnoval ga je na podlagi časopisnih novic o resničnem dogodku, iz teh pa razvil zgodbo mladega *Juliena Sorela, ki v času restavracije stremi k dvigu iz nizkega stanu, sklicujoč se na svoje naravne zmožnosti; potem ko s pomočjo ljubezenskih zvez doseže svoj namen, se zave, da je tuj plemiško-meščanski družbi; s poskusom uboja prejšnje ljubice izzove smrtno obsodbo in gre v smrt.

Junakov lik je orisan na ozadju socialnih in političnih razmer tik pred revolucijo 1830, ko so dinastija, Cerkev in plemstvo zavirali razmah meščanstva.

V središču je psihološka analiza novega tipa junaka, ki za najvišjo vrednoto priznava le še svoj ˝jaz˝; novost je, da ga riše s pomočjo stvarnih razlag družbe, časa in razrednih odnosov.
Honore de Balzac

Zgodovinski roman Chouani; serija romanov in novel v ciklu Človeška komedija (*1841); Okrogle povesti


*6 romanov Balzaca: Chouani, Oče Goriot, Zgubljene iluzije, Teta Liza ,Striček Pons, Blišč in beda kurtizan, Iskanje absolutnega, Šagrinova koža, Podeželski zdravnik, Kmetje
*Honoré de Balzac: Človeška komedija
Skupno ime, ki ga je okoli *1841 nadel 24 romanom in številnim novelam, da bi kot celota prikazovali francosko meščansko družbo v zadnjih letih cesarstva, v času restavracije in meščanske monarhije.
Celota je razdeljena na 3 cikle: Študije nravi, Filozofske študije, Analitične študije
Študije nravi – najpomembnejši cikel – obsega več motivnih krogov:

  1. Prizori iz zasebnega življenja

Novela Polkovnik Chabert, roman Oče Goriot (*1833)

  1. prizori iz provincialnega življenja

romani Lilija v dolini, Eugenie Grandet, Zgubljene iluzije, povest Župnik iz Toursa

  1. prizori iz pariškega življenja

romani Blišč in beda kurtizan, nadaljevanje Zgubljenih iluzij, Teta Liza, Striček Pons

  1. prizori iz političnega življenja

  2. prizori iz vojaškega življenja

  3. prizori iz podeželskega življenja

romana Podeželski zdravnik, Kmetje
Filozofske študije: (*2) romani Šagrinova koža, Iskanje absolutnega, Louis Lambert, Seraphita

Prikazovale naj bi vzroke, iz katerih je nastala današnja družba.


Analitične študije: Raziskovale naj bi načela, na katerih sloni družba.
Romani in novele posegajo v vse plasti takratne francoske družbe. Glavni Balzacov namen je bil prikazati, kako se zaradi razvoja meščanske družbe (kapitalizem, denar, rast, korupcija meščanstva, propadanje plemstva, monarhije, Cerkve) rušijo stare življenjske norme in doživljajo ljudje socialne in moralne tragedije. Tako je prikazoval predvsem tipične like, v katerih prevladuje ena sama strast, podobna maniji, ki junaka na koncu pogubi. Upodablja jih z natančim orisom njihovega poklica, položaja v družbi in okolja.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj:
*4 dela: zbirka povesti Večeri na pristavi blizu Dikanjke, 4 povesti v knjigi Mirgorod

(zgodovinska povest Taras Buljba), noveli Nos, Plašč, roman Mrtve duše, komedija Revizor


Gogolj: Mrtve duše (*1842)
Roman je ostal nedokončan. Gogolj je objavil le prvi del leta 1842, vse ostalo je pozneje uničil. Roman je v smislu realizma satirična podoba razmer v plemiško-tlačanski družbi sodobne Rusije, vendar predvsem s stališča višjega moralnega pogleda na življenje, ki opaža groteskno življenjsko popačenost v vseh njenih oblikah.

Celoto je zasnoval po zgledu Božanske komedije: prvi del romana naj bi predstavil ˝pekel Rusije˝, ostala dva pa njeno pot k odrešitvi. Goljuf *Čičikov si poskuša pridobiti premoženje z nakupom mrtvih tlačanov; pri tem stopajo v ospredje liki posameznih predstavnikov ruskega podeželskega plemstva, narisani s stvarno natančnostjo in s smislom za simbolično groteskne poteze njihovih značajev.


Charles Dickens - socialni realizem

zbirka Skice;

*romani (6) Pickwickovci; Oliver Twist; Nicholas Nickleby; Starinarnica; Barnaby Rudge; Martin Chuzzlewit; Božična pesem v prozi; Cvrček na ognjišču; Dombey and Son; David Copperfield; Pusta hiša; Težki časi; Dorritova najmlajša; Povest o dveh mestih; Velika pričakovanja; Naš skupni prijatelj; Skrivnost Edwina Drooda
Charles Dickens: David Copperfield (*1849-1850) socialno sentimentalni realizem
*4 osebe: David, Micawber, Betsy Trotwood, Peggotty, Urija Heep
William Makepeace Thackeray – objektivni realizem

*3 dela: Knjiga snobov; romani Semenj ničevosti (*1847-1848), Pendennis, Henry Esmond, Newcomes
Gustave Flaubert – kritični realizem, objektivni realizem

*3 dela: spisa Norčevi spomini, November

Romani: Gospa Bovaryjeva, Salambo, Vzgoja srca, Skušnjava svetega Antona, Bouvard in Pecuchet

zbirka novel Tri zgodbe: Preprosto srce, Legenda o usmiljenem bratu svetem Julijanu, Herodiada


Gustave Flaubert: Gospa Bovaryjeva (*1857)
Roman je nastal na podlagi časopisne novice o nesrečni usodi poročene meščanske ženske. Usodo nesrečne junakinje je razložil z nasprotjem med romantičnim sanjarskim svetom, ki ga Ema Bovary vsrka iz romantičnega berila, in stvarnostjo malomeščanskih razmer na francoskem podeželju. Osrednji problem romana je razkol med stvarnostjo in romantično domišljijo, ki je tragična utvara. S tem problemom se prepleta močna protimeščanska tendenca, ki pogosto preraste v satiro. Roman je pisan strogo stvarno, obenem pa je ritmično izrazit.
Ivan Sergejevič Turgenjev - objektivni relizem

*(5): zbirka novel Lovčevi zapiski, romani (3): Rudin, Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi, Dim, novela Prva ljubezen; Pomladne vode, Deviška zemlja

V romanu Očetje in sinovi je slikal novo generacijo nihilistov, ki so pod vplivom naravoslovnega materializma nasprotovali konservativni miselnosti starejših plemiških generacij in jim postavljali nasproti vero v znanost.



Lev Nikolajevič Tolstoj – najpomembnejši ruski predstavnik ruskega objektivnega realizma; psihološki, kritični realizem

*5 del:

Pripovedna trilogija o mladosti: Otroška leta, Deška leta, Mladostna leta



Sevastopolske povesti

Romani: Kozaki, Ana Karenina (*1873-1876), Vstajenje, zgodovinski roman Vojna in mir,

Povesti: Smrt Ivana Iljiča, Kreutzerjeva sonata, Hadži Murat

*Spisi, v katerih je širil svoj nauk tolstojanstvo (4): Kritika dogmatične teologije, O življenju, Božje kraljestvo je v nas, Ne morem molčati, O smrtni kazni;

Literarni spis: Kaj je umetnost

Drami: Moč teme, Živi mrtvec
Tolstoj: Vojna in mir (*1864-1869)
Je hkrati zgodovinski roman in epopeja. V središču je usoda celotne Rusije v času Napoleonovih vojn. Dogajanje je nadosebno. Celota je zgrajena na posebni filozofiji zgodovine, ki vidi gonilo razvoja v množici, ne v genialnih posameznikih. V skladu s tem so prikazane osebnosti Napoleona, Kutuzova kot samo drobec v reki zgodovinskega življenja, ki ga sestavljajo številne usode navadnih junakov, družinskih, ljubezenskih in podobnih dogodkov. V ospredju so tipični tolstojevski nosilci moralnega očiščenja, na primer Pierre Bezuhov; etični problemi postajajo osrednja tema romana v njegovih najznačilnejših situacijah.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski – vrh psihološkega realizma
opisuje izjemne oblike človekove duševnosti, polne protislovij, pogosto deformirane ali celo patološke; na ozadju psiholoških problemov obravnava svetovnonazorska, moralna in religiozna vprašanja: nasprotje med krščanstvom in ateizmom, moralnim izročilom in amoralizmom, problem dobrega in zlega. Obravnaval je predvsem probleme nihilizma, kot ga je sam doživljal.
Povesti: Bedni ljudje, Dvojnik, Bele noči, Stepančikovo in njegovi prebivalci

*6 romanov: Ponižani in razžaljeni, Zapiski iz mrtvega doma, Zapiski iz podtalja, Zločin in kazen, Igralec, Idiot, Besi, Mladenič, Bratje Karamazovi


*Dostojevski: Bratje Karamazovi (*1879-1880) najpomembnejše delo

*Osebe: Aljoša, Fjodor, Dmitrij, Ivan, Smerdjakov
Dostojevski: Zločin in kazen (*1866) *2 osebi: Marmeladov, Ivanovna
*Guy de Maupassant: *2 romana: Lepi striček, Njeno življenje; novela Debeluška

*najpomembnejši novelist francoskega realizma/19. stol.; objektivni realizem, naturalizem


Emile Zola: začetnik in najpomembnejši predstavnik naturalizma

Napisal manifest za Dreyfusovo afero: Obtožujem

Romani: Therese Raquin, trilogija Troje mest: Lourdes, Rim, Pariz; nedokončana tetralogija

Štirje evangeliji: Rodovitnost, Delo, Resnica; *2 cikla: Troje Mest, Štirje evangeliji
*ciklus 20 romanov Rougon-Macquartovi (*1871-1893): podnaslov Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva:

(4) Vzpon Rougonovih, Lovski plen, Trebuh Pariza, Osvojitev Plassansa, Greh abbeja Moureta, Njegova vzvišenost Eugene Rougon, Beznica, List ljubezni, Nana, Kuhinja, Pri ženski sreči, Veselje do življenja, Germinal (*vrh), Umetnina, Zemlja, Sen, Človek zver, Denar, Polom, Doktor Pascal.


Cikel opisuje usodo številnih članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih v času drugega cesarstva. V njihovem življenju vlada dosleden biološki in sociološki determinizem, ki jih spreminja v degenerike, obsedene od spolnosti in alkoholizma ter podvržene boleznim. Vsak roman opisuje posebno stran družbe: Germinal rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki.
Zola: Germinal (*1885)

Je *vrh cikla o Rougon-Macquartovih. Zanj je uporabil je dogodke v francoskih rudarskih revirjih, poročila o težkih življenjskih razmerah, stavkah, da bi ustvaril monumentalno podobo modernega proletarskega sveta. Osrednja oseba je *Etienne, potomec Macquartovih, vendar je roman le šibko zvezan z ostalimi deli cikla.Tudi teorija o dednosti ne igra prave vloge. V središču so množični prizori (stavka, upor rudarjev, nesreča v rudniku, množični sestanki), s čimer postaja množica pravi nosilec romana in glavni junak. Velja za prvi kolektivni roman v naturalističnem smislu. Zola je s srcem na strani proletariata, v katerem vidi pravo življenjsko, naravno silo, medtem ko prikazuje meščanstvo kritično, včasih satirično, kot izrojen, naravi odtujen sloj.


Herman Melville: roman Moby Dick (Beli kit), mornarski roman Billy Bud, mornar.
Henry James: romani Američan, Dedinja, Portret neke gospe, Bostončanke, Krila golobice, Ambasadorji, Zlata skleda; povest Obrat vijaka
Edith Wharton: roman Hiša veselja
DRAMATIKA
Friedrich Hebbel: tragedija Judith, meščanska tragedija Maria Magdalena, velike tragedije: Herod in Mariamna, Agnes Bernauer, Gyges in njegov prstan, Nibelungi

Zadnji veliki poskus klasične drame ob Grillparzerju, postromantik


Georg Büchner: *3 drame: zgodovinska drama Dantonova smrt, igri Leonce in Lena; Woyzeck; povest Lenz
Nikolaj Vasiljevič Gogolj: satirična komedija Revizor (*1835)
V tej komediji je naslikal socialno in moralno kritično podobo stvarnih razmer, značilnih za svet ruske birokracije pod carizmom v prvi polovici 19. stoletja. V komediji ni pozitivnega protiigralca negativnim osebam – tudi Hljestakov, ki ga v provincialnem mestu po pomoti imajo za revizorja iz Sankt Peterburga, izrablja to zmoto, izsiljuje korumpiranost mestnih veljakov, nato pa pravočasno pobegne. Komedija se konča z znamenitim branjem pisma, v katerem Hljestakov meščanom razkrije svoje mnenje o njih in svojo goljufivo prebrisanost. Komedija velja za začetek ruske realistične dramatike. Vsebuje tipične položaje zmešnjav in zamenjav ter stalne tipe klasičnih komedij.
Henrik Ibsen:
*Drame – razdelitev po obdobjih:

  1. obdobje (1849-1867) romantika Slavje na Solhaugu, Junaki na Helgelandu, Pretendenti na prestol, Brand, Peer Gynt, Cesar in Galilejec;

  2. obdobje (1877-1886) kritični realizem Stebri družbe, Dom punčk ali Nora (*1879), Strahovi, Sovražnik ljudstva, Divja račka;

  3. obdobje (1886-1899) psihološki realizem Rosmersholm, Gospa z morja, Hedda Gabler, Gradbenik Solness, Mali Eyolf, John Gabriel Borkman, Ko se mrtvi zbudimo


*3 Ibsenove zgodnje drame: Slavje na Solhaugu, Brand, Peer Gynt, Cesar in Galilejec

*3 Ibsenove drame iz 2. Obdobja: Stebri družbe, Dom punčk ali Nora, Strahovi, Divja račka

*4 Ibsenove drame iz 3. Obdobja: Rosmersholm, Gospa z morja, Hedda Gabler, Mali Eyolf
Ibsen: Strahovi (*1881)
Drama spada v naturalistično fazo Ibsenovega razvoja: v središču je motivika okolja, dednosti, moralnega in socialnega razkroja, ki je motiviran med drugim zlasti z dednostjo. *Junak Osvald je žrtev zgrešenega življenja staršev, predvsem pa ozkosti razmer, v katerih je bil oče, stotnik Alving, obsojen na razuzdano vegetiranje. Tendenca dela je naperjena zoper malomeščansko družbo, njeno tradicionalno vero in moralo, zagovarja pa osvoboditev osebnosti.

Glavno sredstvo odrske tehnike je razpoloženje, ki ga ustvarjata okolje in narava s svojimi spremembami (noč, jutro, požar …)



*Osrednja lika: Osvald, gospa Alvingova
*Gerhart Hauptmann *najvidnejši predstavnik evropske naturalistične dramatike:

*5 del:

*Naturalistične drame (3): Pred sončnim vzhodom, Samotni ljudje, Tkalci (*najpomembnejša drama), Bobrov kožuh, Florian Geyer, Voznik Henschel


*Simbolistični drami: Hannelina pot v nebesa (naturalizem in simbolizem), Potopljeni zvon
August Strindberg
Kriza Inferno: težka svetovnonazorska in duševna kriza med 1894-1896, ki se je zaključila z odpovedjo ateizmu oziroma pozitivizmu in s približanjem misticizmu, krščanstvu, teozofiji in okultizmu.
*3 avtobiografska pripovedna dela: Sin služkinje, Bedakova izpoved, Inferno
Dramatika:

  1. *Obdobje do krize Inferno-naturalizem (3): Oče, Gospodična Julija, Upniki

  2. *Obdobje po krizi Inferno-simbolizem (5): V Damask, Advent, Velika noč, Mrtvaški ples, Nevesta s krono, Sanjska igra, Sonata strahov (*1907)


Strindberg: Gospodična Julija (*1888)
Enodejanka je vrh Strindbergovega naturalističnega obdobja. V središču je konflikt med moškim in žensko v smislu Strindbergove teorije o nasprotnosti spolov, spremlja ga socialno nasprotje aristokratskega in plebejskega sveta. Ljubezenski zaplet med grofovsko hčerjo *Julijo in služabnikom *Jeanom se sprevrže v propad izrojene ženske, obremenjene z dednostjo in napačno vzgojo, tako da podleže v boju z naravnim moškim iz nižjega sloja. Zunanji okvir dogajanja je naturalističen, vendar se prava gibala skrivajo v podzavesti junakinje. Ta podzavest postaja usodna sila, ki obvladuje življenje in nadomešča usodo antičnih tragedij.
Aleksander Nikolajevič Ostrovski: drama Nevihta
Lev Nikolajevič Tolstoj: drami Moč teme, Živi mrtvec

vrh ruskega gledališkega realizma



Anton Pavlovič Čehov-najpomembnejši evropski realistični novelist poleg Maupassanta

objektivni, psihološki realizem z naturalističnimi motivi in impresionističnim slogom


*Novele (5): Stepa, Dolgočasna storija, Dvoboj, Oddelek št. 6, Moje življenje, Kmetje, Dama s psičkom
*Drame (4): Utva, Striček Vanja, Tri sestre, Češnjev vrt
Čehov: Češnjev vrt (*1903)
Drama ima naslov po simbolično mišljenem vrtu, ki v dramskem dogajanju dobiva osrednji pomen. Graščakinja *Ranjevska prodaja vrt kot zadnji ostanek svojega zapravljenega plemiškega premoženja, kupuje ga trgovec *Lopahin, ki predstavlja bogateče se meščanstvo. Vmes med obema je predstavljena vrsta predstavnikov ruske podeželske inteligence, ki živi nedejavno, kot pasiven opazovalec socialnih dogajanj, v katerih se ne znajde, zato rajši sanjari o lepšem, delavnem življenju prihodnih rodov. S srcem je na strani idiličnega, vendar propadajočega preteklega sveta, odpor čuti do sveta trgovstva, industrije in tehnike, ki prihaja v to idilo. Motivika igre je realistična, vendar prekrita s čustveno simboliko, impresijami in razpoloženji, ki snov prestavljajo v okvir poetičnega impresionizma.
Čehov v vseh svojih dramah prikazuje prazno in neperspektivno življenje ruskega provincialnega izobraženstva, ki si išče izhod v sanjarjenju o prihodnjem, bolj delavnem življenju. Dramo je spremenil v niz rahlo povezanih, lirsko pripovednih in razpoloženjskih prizorov. Dramatiko je tako približal slogu impresionizma.
Književnost fin de siècla (*1850- začetek 20. stoletja)
Fin de siecle (konec stoletja) se uporablja kot skupno ime za književnost po letu 1850, ki je nasprotna realizmu. Začela se je v Franciji v 50. letih 19. stoletja, vrh dosegla v 80. in 90. letih ter s svojim vplivom segla v 20. stoletje.
3 smeri: nova romantika, dekadenca, simbolizem

Te smeri se med sabo pogosto prepletajo.


*Vsebinske značilnosti:

Odpor zoper stvarnost, znova postavi v ospredje človekovo notranjost, občutja, domišljijo, razpoloženja, ki postanejo edina zares pomembna resničnost. Zanimajo jo nevsakdanji, metafizični in spiritualistični vidiki doživljanja, s pomočjo katerih naj bi se pesniku razkrilo najglobje bistvo sveta, tj. svet idej, ki se skriva za zunanjo resničnostjo in je nekaj absolutnega. Pritegovala so jo izjemna, popolnoma individualna ali celo patološka čustvena in miselna stanja. Pomembnejši od stvarnosti je postal svet domišljije. Obujali so podobe in like iz preteklih časov, zlasti srednjega veka, eksotičnih dežel, pravljic in legend ali pa se s pomočjo mamil prestavljali v izjemna čutna stanja.


NOVA ROMANTIKA (*1850-začetek 20. stol.)
*Značilnosti:

Njena podlaga je subjektivnost, ki je pomembnejša od stvarnosti; značilna je osebnoizpovednost, bogastvo čustev in doživetij, uporablja slog in verz tradicionalne poezije, goji zvočnost, muzikalnost, svobodno ritmičnost v poeziji, v pripovedništvu in dramatiki pa slikovitost podob, fantastičnost in pravljičnost. Obuja like in podobe iz zgodovine, bajk in pravljic.


Poezija: Charles Baudelaire, Paul Verlaine; Walt Whitman; Emile Verhaeren (+dekadenca)

Pripovedništvo: Oscar Wilde


*najpomembnejši angleški novoromantik: Oscar Wilde
DEKADENCA
Je književna smer fin de siecla, usmerjena v izjemno/pretirano patološko senzualnost/čustvenost; sredstvo za opisovanje so vidni, slušni in drugi čutni opisi. 'Décadence' pomeni propad; pri dekadenci gre za poudarjeno gojenje individualnosti, čutnega in čustvenega doživljanja, ki si išče zadoščenje v morbidnih in perverznih doživetjih.
*5 dekadentov: začetnik: Charles Baudelaire; Paul Verlaine, Joris Karl Huysmans, skupina ˝dekadentov˝: Jean Moreas, Jules Laforgue, Georges Rodenbach; skrajni primer: Lautreamont in Rimbaud;
SIMBOLIZEM
Smer, ki je s pomočjo vizij in simbolov poskušala odkriti čutom nedostopni svet idej, globjo resničnost, ki je vsakdanji zavesti prikrita.

*3 francoski simbolisti: Začetnik je Charles Baudelaire, najpomembnejša nadaljevalca sta Arthur Rimbaud in Stephane Mallarme.

Belgija: Maurice Maeterlinck, Emile Verhaeren

Nemčija: Gerhart Hauptmann, Richard Dehmel, Stefan George

Skandinavija pozni Henrik Ibsen, August Strindberg
IMPRESIONIZEM

1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page