Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page4/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9

*2 tipa renesančne dramatike v 16. stol. v Italiji: tragedija, komedija (commedia erudita=učena komedija), pastirska (pastoralna) igra, commedia dell'arte
TRAGEDIJA:

Giangiorgio Trissino: Sofonisba

Pietro Aretino: Orazia (najboljše delo)

Torquato Tasso: Kralj Torrismondo
KOMEDIJA/COMMEDIA ERUDITA (UČENA KOMEDIJA)

Ariosto: La Cassaria

Bernardo Dovizi da Bibbiena: Calandria

*Niccolo Machiavelli: *Mandragola (najboljša), *1520
*italijanski renesančni komediografi: Ariosto, Bibbiena, Machiavelli

*najpomembnejši italijanski renesančni dramatik: Niccolo Machiavelli: Mandragola *(1520)
PASTIRSKA (PASTORALNA) IGRA:

Torquato Tasso: Aminta

Gian Battista Guarini: Zvesti pastir

*predstavnika renesančne pastirske igre (16. stol.) v Italiji: Torquato Tasso, Gian Battista Guarini
COMMEDIA DELL'ARTE:

Moliere (17. stol.), 18. stol.: Goldoni, Beaumarchais
ŠPANIJA-RENESANČNA DRAMATIKA:
COMEDIA=skupek tragedije in komedije; autos sacramentales, krajši ENTREMESES=INTERMEZZI=MEDIGRE: najpomembnejše ustvaril Moliere: Entremeses (1615)

Juan del Encina (1. Avtor; oče španske drame)

Neznan avtor: Celestina ali Igra o Kalistu in Melibeji (1. pomembna drama)



Juan de la Cueva: prvi pisal drame s snovjo iz starih kronik in romanc

Lope de Vega: Ovčji kal; vrh španske renesančne dramatike; najplodnejši svetovni dramatik

Tirso de Molina: komedija Don Gil v zelenih hlačah, Seviljski zapeljivec in kamniti gost (1. obdelava don Juanovega motiva!)
*3 španski renesančni dramatiki: Juan del Encina, Juan de la Cueva, Lope de Vega, Tirso de Molina

*obdelave don Juanovega motiva: Tirso de Molina, Moliere, Byron, Puškin …


ŠPANIJA-BAROČNA DRAMATIKA
*španski baročni dramatik: Pedro *Calderon de la Barca: (4) Stanovitni princ, osrednje filozofsko-moralno delo Življenje je sen, komedija Dama – škrat, Sodnik Zalamejski (*1644)
ANGLEŠKA RENESAČNA DRAMATIKA
Tragedije, komedije, mešanica tragičnih in komičnih elementov

Verz je blankverz/jambski enajsterec oziroma deseterec



*5 predstavnikov angleške renesančne dramatike: William Shakespeare, Thomas Kyd, Robert Greene, George Chapman, Christopher Marlowe
VRH: William Shakespeare

Thomas Kyd: Španska tragedija (prva elizabetinska tragedija)

Robert Greene: tragikomedije

George Chapman: tragedije in komedije

Christopher Marlowe: Tamerlan Veliki, Malteški Žid, Doktor Faustus, Edward 2.(prva velika angleška kraljevska drama ali historija)

William Shakespeare:
1. obdobje: soneti; lirski pesnitvi Venera in Adonis, Rop Lukrecije; drame: največji renesančni dramatik
HISTORIJE ali KRALJEVSKE DRAME: Henrik 6., Rihard 3., Rihard 2., Kralj John, Henrik 4., Hernik 5., Henrik 8.

KOMEDIJE: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Dva gospoda iz Verone, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noči, Beneški trgovec, Mnogo hrupa za nič, Kakor vam drago, Vesele žene windsorske, Dvanajsta noč ali Kar hočete; mračne komedije: Troilus in Cressida, Dober konec vse povrne, Milo za drago

TRAGEDIJE: Titus Andronicus, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra, Timon Atenski, Koriolan

ROMANTIČNE IGRE ali ROMANCE: Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar


*Datacija, imena Shakespearovih obdobij in 4 primeri:


  1. OBDOBJE: 1590 – 1600: OPTIMISTIČNO, kraljevske drame, večina komedij: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Dva gospoda iz Verone, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noči, Beneški trgovec, Mnogo hrupa za nič, Kakor vam drago … Henrik 6., Rihard 3., Rihard 2., Kralj John, Henrik 4., Henrik 5.

  2. OBDOBJE: 1600 – 1608: TRAGIČNO, PESIMISTIČNO, tragedije: Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra

  3. OBDOBJE: 1608 - 1612: POMIRLJIV SKLEP, obdobje romantičnih iger: Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar

Shakespearjeva dramatika ni čisto renesančna, ampak je na prehodu iz renesanse v barok, manierizem:




  1. Obdobje: pozna renesansa: kraljevske drame, večina svetlih komedij, prve tragedije (Romeo in Julija, Julij Cezar); 1590-1600

  2. Obdobje: prehod iz renesanse v barok: mračne komedije, visoke tragedije (Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra) 1600-1610

  3. Obdobje: čas napol baročnih dramskih romanc; 1609-1612 (Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar)

SHAKESPEARE: HAMLET (*1600-1601)


Tragedija je nastala okoli leta 1600, uvaja pesimistično Shakespearjevo obdobje. Domnevajo, da se opira na podobno, vendar izgubljeno igro Thomasa Kyda (˝Prahamlet˝). Snov je vzeta iz srednjeveške kronike Saxa Grammatica o danskem princu, ki je hlinil blaznost, da bi maščeval očetovo smrt. Celota tragedije je zasnovana okoli Hamleta: junak se mora odločiti za umor strica Klavdija, da bi s tem obnovil moralni in pravni red v državi. Osrednji motiv je Hamletovo odlašanje: Hamlet šele na koncu preide v dejanje, vendar za ceno lastnega življenja. Hamlet je tragedija novoveškega individualizma, ki se spopada s stvarnim svetom in si šele išče trdno podlago za dejanja.

Nekateri so v Hamletu videli izrazitega misleca, ki prav zaradi tega ne more premagati neodločnosti in preiti k dejanju. Drugi vidijo v njem nov tip človeka, ki ne verjame več v srednjeveške verske in moralne ideje, zato se mora o vsem odločati z razumom, lastno presojo in dokazi, zato pripravi igro v igri: ˝mišnico˝, ki naj v obliki eksperimenta potrdi resnico.


*Datacija: Romeo in Julija (1594-1595), Othello (1604-1605), Julij Cezar (1599), Kralj Lear (1605-1606)
Shakespearjevi sodobniki:

Ben Johnson: komedija Volpone ali Lisjak (predhodnik klasicizma)

John Fletcher

Francis Beaumont

John Webster

Philip Massinger

John Dryden: tragedije, vrh angleškega dvorskega baroka!
Nemška dramatika 17. stol.-BAROK: Andreas Gryphius
*Motiv Fausta so uporabili: Marlowe, Goethe, Mann
KLASICISTIČNA KNJIŽEVNOST (1600-1700)
*Osnovne značilnosti klasicizma in datacija:
Zametki klasicistične književnosti so se pojavili že v renesansi. Zahtevali so naslonitev na antične zglede; sklicevali so se na Aristotelovo in Horacijevo poetiko in v skladu s tem sestavili pravilo o treh dramskih enotnostih: enotnost kraja, časa in prostora.
Klasicizem se je razvil v Franciji v *17. stol., okoli 1600-1700, vodilna francoska literarna smer; kot posebna smer se je ohranil do 1820 v Franciji, Španiji in Italiji.
Klasicizem se je v pravem pomenu besede razvil v 17. stol. v Franciji. Poseben vpliv je imel Descartesov racionalizem, ki je za merilo spoznanja in resnice razglasil načelo jasnosti in razločnosti.

Za najvišje merilo pisanja so razglasili razum in skladnost z naravo. Za zgled so imeli antične pisce. Zahtevali so strog red in razumsko disciplino. Za vsako književno vrsto so določili posebna pravila in jih strogo ločili med sabo; uveljavili so načelo 3 enotnosti v dramatiki; verz so naredili čim pravilnejši; jezik in slog so podredili načelu jasnosti in razločnosti; ovrgli so vsakršno pretirano čustvenost in fantastiko; zavrgli so baročno slogovno nabreklost.

Klasicizem se je razvijal vzporedno z barokom; vrh je dosegel v drugi polovici 17. stol. v času vladanja Ludvika 14., ko je postal uradna književna smer.

Socialno je bil močno navezan na monarhijo in plemiške sloje, vendar se je v njem izražal tudi duh takratnega meščanstva, ki je podpiralo red absolutne monarhije (francoski absolutizem).


V Angliji razsvetljenstvo: Alexander Pope

V Nemčiji: Johann Gottsched: branil je klasicizem v spisu Poskus kritične pesniške umetnosti za Nemce


Francija, Nemčija, Španija, Italija, Poljska, Rusija
V Rusiji: prepletanje klasicizma in razsvetljenstva: Lomonosov, Sumarokov, Kantemir, Fonvizin, Deržavin
*LITERARNE VRSTE:

Lirika: didaktične pesmi, satire, patetične ode, basni v verzih

Dramatika: tragedija in komedija

Epika: ep (najvišja vrsta): junaški epi, komični epi

Pripovedništvo: novele in roman gospe La Fayette; *miselna proza: (5) govorniška, filozofska, moralistična, zgodovinska, memoarska, pisemska

POEZIJA:
*3 francoski klasicistični pesniki: François Malherbe, Jean de Lafontaine, Nicolas *Boileau Despreaux


*Utemeljitelj klasicistične basni: Jean de Lafontaine
Jean de Lafontaine: Basni

Nicolas Boileau Despreaux: komični ep Cerkveni pult, L'art poetique (poetika v verzih)
(Boileau je najpomembnejši predstavnik refleksivne in didaktične poezije v klasicizmu in najvidnejši teoretik klasicizma)
DRAMATIKA:
V klasicizmu ni dovoljeno mešanje komedije in tragedije; to velja zlasti za tragedijo, katere junaki so morali biti višjega stanu.
Pisci klasicističnih tragedij: Corneille, Racine, Voltaire

Pisci klasicističnih komedij: Corneille, Racine

Tragikomedij: Corneille
Klasicistično tragedijo je ustvaril Corneille, vrh je dosegla z Racinom; 18.stol.: Voltaire
*Pierre Corneille: (3) komedija Lažnik, tragikomedija ali tragedija Cid (*1636), Cinna, Horacij, Pompejeva smrt, Rodogune, Polyeucte
*Corneille: Cid (1636*); *osebi: don Rodrigo, zaročenka Himena
*Jean Baptiste Racine: (4) Fedra, Ifigenija v Avlidi, Andromaha, Britanik, Bajazit, Berenika, Ester, Atalija
Jean Baptiste Racine: Fedra: osebi Fedra, Hipolit; po Evripid: Hipolit
*Moliere/Jean Baptiste Poquelin: vse komedije (5): Smešne precioze, Šola za žene, Tartuffe, Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, George Dandin, Žlahtni meščan, Skapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik


*Moliere je največji komediograf 17. stol.

*Moliere: Ljudomrznik (*1666), Tartuffe (*1664-1669)
Moliere: Tartuffe (*1664-1669)
V glavnem junaku, svetohlincu Tartuffu, je morda Moliere upodobil predstavnika skrivne združbe, ki je v njegovem času nadzorovala življenje meščanov. Cilj svetohlinstva je pridobiti nadzor nad ljudmi, bogastvo in moč. Pred tragičnim sklepom obvaruje junake le kraljeva intervencija. Ta sklep kaže na Molierjeve politične nazore: v kralju vidi varuha meščanskega reda in javne morale.
Moliere: Ljudomrznik (1666): osebi Alcest, Filint


*MISELNA PROZA:
*Vrste klasicistične miselne proze (5): govorniška, filozofska, moralistična, zgodovinska, memoarska, pisemska proza
*3 pisci miselne proze v klasicizmu: Blaise Pascal, François La Rochefoucald, markiza Marie de Sevigne, Jean de La Bruyere, škof Jacques Benigne Bossuet, Louis de Saint-Simon
Predhodnik že v času renesanse Michel de Montaigne: Eseji (Essais)
Blaise Pascal: Pisma provincialu, Misli (filozofska proza)

François La Rochefoucald: Misli ali moralni izreki in načela (moralistična proza)

markiza Marie de Sevigne: pisemska literatura

škof Jacques Benigne Bossuet: govorniška proza

Jean de La Bruyere: moralistična proza

Louis de Saint-Simon: memoarska literatura


KLASICISTIČNI ROMAN
*Največji klasicistični roman: Madame de Lafayette: Kneginja Klevska, *1678; *osebe: kneginja Klevska, vojvoda Nemourski
Madame de Lafayette: roman Zaide, roman Kneginja Klevska
Madame de Lafayette: Kneginja Klevska (1678)
Klasicistični roman; po obsegu je kratek, pravzaprav razširjena novela. Zgodba se dogaja v sredini 16. stol. na francoskem dvoru.

V središču je ljubezenski motiv: kneginja Klevska se zaljubi v vojvodo Nemourskega, vendar želi ostati zvesta svojemu možu; tudi ko umre, se noče poročiti z vojvodo, ker hoče obvarovati svojo ljubezen pred menjavami časa, zakona in navad.

Glavni problem je boj med razumom in nagnjenji glavne junakinje; konec je tragična resignacija.

Bistvena je psihološka analiza, zaradi česar roman velja za prvo psihološko pripoved v sodobnem smislu.


*5 francoskih klasicistov: Madame de Lafayette, Moliere, Racine, Corneille, Blaise Pascal, François La Rochefoucald, Jean de Lafontaine, Boileau, François Malherbe
RAZSVETLJENSKA KNJIŽEVNOST (približno 1700-1789)
Književnost razsvetljenstva ni enotna smer, kljub temu pa vsa književna dela zaznamuje duh razsvetljenstva, tj. družbenozgodovinskega, ideološkega in kulturnega gibanja, ki se je razmahnilo v *18. stoletju. Razsvetljenstvo je nastalo v zvezi z osamosvojitvijo meščanstva, ki se je začelo osvobajati vezi fevdalne družbe, države, Cerkve, religije in kulture (v Angliji že proti koncu 17. stol., v Franciji v 18. stol.).

Razsvetljenci so za edino veljavno avtoriteto razglasili razum, čute in izkustvo.



*Filozofske podlage za razsvetljenstvo so bile racionalizem, senzualizem, empirizem in utilitarizem.3

Zoper krščanske dogme so postavljali deizem (razumska religija, ki zavrača razodetje in pojmuje boga kot brezosebno bitje, ki se ne meša v potek sveta). Ob deizmu sta se pojavila še materializem in ateizem, v politični filozofiji so se zavzemali za razsvetljeni absolutizem.

Naslanjali so se na klasicizem in rokoko.

Rokoko: lahkotna, graciozna, večidel družabno zabavna književnost, zlasti v obliki pastirskega pesništva, anakreontike (anakreontsko pesništvo je bilo oprto na zgled Anakreontovih pesmi in njegovih naslednikov v dobi helenizma) v romanih in dramah: komedije Goldonija, Marivauxa in Beaumarchaisa.


Anglija: empirizem 17. stol.: Francis Bacon, Isaac Newton, vrh: John Locke
Francija: po 1700; razsvetljenstvo se združi z Descartesovim racionalizmom;

*Voltaire je najvplivnejši predstavnik, vrh: enciklopedisti (avtorji in sodelavci *Enciklopedije, na čelu sta bila *Denis Diderot in *Jean Le Rond D'Alembert; *1751-1780; njen sodelavec je bil tudi *Jean Jacques Rousseau; pri Enciklopediji so sodelovali skoraj vsi razsvetljenci, da bi v sistematični obliki združili svoje ideje o naravi, znanosti, tehniki, družbi, umetnosti …)

Francosko razsvetljenstvo je pripravilo revolucijo 1789; z njo se razsvetljenstvo konča.


*Nemčija: vrh Lessing
*LITERARNE ZVRSTI:

LIRIKA refleksivna, didaktična, družabno priložnostna poezija; obsežne didaktične pesnitve, epigram, basen v verzih

EPIKA: miselna proza (filozofska, moralistična, zgodovinopisna, publicistična),

*novi tipi romana (osrednja književna zvrst): satirično utopični ali potopisni, filozofski, realistični, potepuški, (pikareskni); povesti, zgodbe, pripovedke, dialogi

DRAMATIKA: tragedija, komedija, meščanska drama (meščanska tragedija ali napol komedija/resnobna zvrst/drama)
POEZIJA
ANGLIJA

*Alexander Pope (najvidnejši predstavnik razsvetljenskega klasicizma): *Esej o kritiki, Esej o človeku, Windsorski gozd, Ugrabljeni koder, Dunciada
ITALIJA

*Giuseppe Parini: *Dan
NEMČIJA

Christian Fürchtegott Gellert, Friedrich Hagedorn, Johann Wilhelm Gleim
RUSIJA

*Ivan Andrejevič Krilov: *Basni (po zgledu Lafontaina, Ezopa in Fedra)
PROZA
Pisci miselne proze: Voltaire, Denis Diderot, Montesquieu, Lessing

Montesquieu: Perzijska pisma, Duh zakonov
*5 piscev razsvetljenskega romana: Jonathan Swift, Voltaire, Denis Diderot, Lesage, Daniel Defoe, Henry Fielding, Tobias Smollett, Christoph Martin Wieland

*Jonathan Swift: (3) Boj knjig, Zgodba o sodu, Gulliverjeva potovanja


Jonathan Swift: Gulliverjeva potovanja (*1726)
Satirično utopično, fantastično potopisni roman je izšel leta 1726 pod naslovom Potovanja v mnoge daljne dežele sveta, pisec pa naj bi bil Lemuel Gulliver. Roman je ena temeljnih svetovnih satir; kmalu je postal priljubljeno mladinsko berilo.

Roman je napisan v 1. osebi, v obliki junakovega fiktivnega poročila o potovanjih v fantastične dežele pritlikavcev, velikanov, učenjakov in modrih konj. Kritizira sodobno angleško družbo, politiko, religijo, nravi, ideje. Odkrito zavrača vse, kar nasprotuje razumnemu idealu človeka. Kritika družbe in človeškega sveta postaja vedno bolj pesimistična, tako da že zanika razsvetljenske ideale: smeši skrajnosti razuma in animalično-čutno plat človeka.


*Voltaire (ustvaritelj in najvidnejši predstavnik razsvetljenskega filozofskega romana, najvplivnejši evropski razsvetljenec): (4) Filozofska pisma, Devičica (satirična pesnitev o Devici Orleanski),

Stoletje Ludvika 14., romana Zadig, Kandid
Voltaire: Kandid ali optimizem (*1759)
Roman je izšel leta 1759*. Nastal je kot ostra satira na metafizični optimizem nemškega filozofa G. W. Leibniza in tudi na Alexandra Popa, ki sta učila, da vlada v svetu harmonični red, kjer ima tudi zlo svoj razlog in opravičilo, tako da je življenje najboljše urejeno, svet pa ˝najboljši vseh možnih svetov˝. S prigodami mladega Kandida dokazuje, da je na svetu vse narobe, življenje pa je polno nesmisla, krivic in trpljenja. Norčuje se tudi iz nasilja v imenu religije, iz državne ureditve, vojn, verskih in ideoloških nasprotij, pa tudi iz človeških napak, neumnosti in slabosti nasploh. Končni nauk romana je, naj človek obdeluje ˝svoj vrt˝; tj. rešitev je v vsakdanjem, praktičnem delu za izboljšanje družbe in razmer, ne pa v nesmiselnih verskih, filozofskih in drugih teorijah. Po svojih motivih, zgradbi in zgodbi je posnetek grških pustolovsko-ljubezenskih romanov: prigode ljubimcev, ki ju usoda loči, na koncu pa spet združi po mnogih brodolomih, nesrečah in ujetništvih, spreminja v parodijo in satiro.
*Denis Diderot (vodilna osebnost pri pripravi Enciklopedije)*romani (3): Nuna, Rameaujev nečak, Fatalist Jacques (po zgledu Laurencea Sterna)
Izhodišče razsvetljenskemu romanopisju je bila tradicija španskega pikaresknega romana, ki je v pvoosebni pripovedi prepletal junakovo življenjsko zgodbo s prikazom različnih družbenih slojev, nravi in pojavov.

V Franciji se je na takšno tradicijo naslonil Alain René Lesage: Gil Blas iz Santillane.

V Angliji: Daniel Defoe, Henry Fielding, Tobias Smollett
*Daniel Defoe: (2) romana Moll Flanders (*1721-1722), Robinzon Crusoe (*1719)
*Henry Fielding: (4) romani Joseph Andrews, Tom Jones, Amelia, Shamela

*Henry Fielding: Tom Jones (*1749), *3 osebe: Tom Jones (najdenček), dekle Sofija, pokvarjeni polbrat Blifil
H. F. je imel lastno teorijo o romanu, da naj bi bil ˝komični ep v prozi˝: podobno kot ep mora biti obsežen, objektiven in hkrati komično zabaven, da bi čim bolj učinkoval s svojo razsvetljensko poučno idejo.
Tobias Smollett: Dogodivščine Rodericka Randoma, Potovanje Humphrya Clinkerja

Razsvetljenski roman v Nemčiji:



Christoph Martin Wieland: Zgodba o Agathonu (roman; prvi primer nemškega razvojnega romana, ki prikazuje razvoj osebnosti v skladu z idejo razsvetljenske humanitete), Oberon (epska pesnitev)
*4 angleški razsvetljenski pripovedniki: Daniel Defoe, Henry Fielding, Tobias Smollett, Jonathan Swift
DRAMATIKA
Opirali so se na klasicistično tragedijo:

*Voltaire (največji predstavnik v 18. stol.): (3) Edip, Zaïre, Mahomet
Meščanska drama/meščanska tragedija ali napol komedija/resnobna zvrst/drama:

*3 predstavniki meščanske razsvetljenske drame: George Lillo, Denis Diderot, Lessing



George Lillo: Londonski trgovec

*Denis Diderot: (2) Nezakonski sin, Družinski oče

*Lessing (*največji nemški razsvetljenski dramatik): (3) Miss Sara Sampson, Emilija Galotti (m.d.), Minna von Barnhelm, Modri Natan; kritika: Pisma o najnovejši književnosti, Hamburška dramaturgija, Laokoon ali o mejah slikarstva in pesništva

Lessing je ustvaril nemško gledališko in književno kritiko.
KOMEDIJA
Lesage: Turcaret

Ludvig Holberg (Danska)

Richard Brinsley Sheridan: Šola obrekovanja
ROKOKOJSKA KOMEDIJA

Pierre Marivaux: Igra ljubezni in naključja, Varljive zaupljivosti
Poseben tip komedije v Italiji:

*Carlo Goldoni: (3) Kavarnica, Sluga dveh gospodov, Krčmarica Mirandolina
Vrh je komedija 18. stoletja doživela z Beaumarchaisem.
*Beaumerchais: komediji Seviljski brivec (*1775), Veseli dan ali Figarova svatba (*1784)
*5 razsvetljenskih dramatikov: Voltaire, George Lillo, Denis Diderot, Lessing, Lesage, Ludvig Holberg, Richard Brinsley Sheridan, Carlo Goldoni Beaumarchais
*3 razsvetljenski komediografi: Lesage, Ludvig Holberg, Richard Brinsley Sheridan, Carlo Goldoni, Pierre Marivaux, Beaumarchais

PREDROMANTIČNA KNJIŽEVNOST (*1760-1800)
Obdobje pred romantiko, ki se pojavi okoli 1800 ali književnost med razsvetljenstvom in romantiko.
*Glavne značilnosti: pomembnejše od razuma so čustva, strasti in razpoloženja; namesto razumskega deizma uveljavlja osebno vernost, ki je čustveno obarvana, ali pa ga nadomešča s panteizmom =bog je narava; na svet ne gleda več optimistično, ampak predvsem pesimistično: ukvarja se z minevanjem, smrtjo, odpovedjo, razočaranjem, obupom; med takšnim življenjem in človeškimi željami postavlja nasprotje, disharmonijo, od tod izraz SVETOBOLJE. Bolj kot družba jo zanima posameznikovo notranje življenje pa tudi narava, ki jo posameznik doživlja v samotnih razpoloženjih; namesto abstraktnih življenjskih načel, veljavnih za vse čase in ljudi, jo zanimajo posebnosti preteklih časov, narodov in razmer in po čem se razlikujejo od sodobnega sveta; namesto dobrin in napredka hvali srečo prvotnega človeka, ki je živel naravno življenje v naravi.
Med razsvetljenstvom in predromantiko ni ostrga prehoda, tako da se pogosto med samo prepletata.

Najvidnejša oblika prehajanja iz razsvetljenske književnosti v predromantiko je SENTIMENTALIZEM.


1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page