Egipčanska sumerska, babilonsko-asirska=akadska



Download 390.76 Kb.
Page1/9
Date conversion04.02.2017
Size390.76 Kb.
  1   2   3   4   5   6   7   8   9
SVETOVNA KNJIŽEVNOST

Orient je skupno ime za dežele z visoko in staro kulturo, drugačno od evropske; njihovo območje sega od severne Afrike do Daljnega vzhoda.

Oriens=vzhod (lat.) okcident=zahod (knj., redko)

ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI:


  1. EGIPČANSKA

  2. SUMERSKA, BABILONSKO-ASIRSKA=AKADSKA

  3. STAROŽIDOVSKA-BIBLIJA

  4. ARABSKA

  5. PERZIJSKA

  6. INDIJSKA

  7. KITAJSKA

  8. JAPONSKA

+ OBROBNE KNJIŽEVNOSTI: HETITSKA, TURŠKA, TIBETANSKA, KOREJSKA

Izvor vseh je povezan z religijo, njenimi rituali in etičnimi nauki.

Najpomembnejši je vpliv Biblije, ki je poleg antične književnosti postala eden glavnih vzorov evropskih književnosti in to ostala vse do danes.

EGIPČANSKA KNJIŽEVNOST (*3000-332 pr. n. št.)

*Po dobah staroegipčanske zgodovine delimo književnost na:



KNJIŽEVNOST STARE (3000-2000 pr. n. št.)

KNJIŽEVNOST SREDNJE (1900-1780 pr. n. št.)

KNJIŽEVNOST NOVE DRŽAVE (1550-1150 pr. n. št.)

KNJIŽEVNOST POZNE DOBE

*Zvrsti egipčanske književnosti:



*Lirika: delovna pesem, ljubezenska pesem, verska himna, refleksivna, didaktična pesem.

Pomembno sredstvo je paralelizem členov: ponavljanje enakega zaporedja besed, enako ali podobno zgrajenih stavkov, stavčnih členov, verzov, pa tudi iste misli z različnimi izrazi – značilno za vsa slovstva starega Bližnjega vzhoda!!!

*Delovna pesem: Pesem nosačev žita: prvi primer svetovne socialne poezije

*Cikel ljubezenskih pesmi: Začetek besed velike razsvetljevalke srca

*Verska himna: Himna sončnemu božanstvu

*egipčanske lirske pesmi: Pesem nosačev žita, Začetek besed velike razsvetljevalke srca, Himna sončnemu božanstvu

Epika: ep se ni razvil preko skromnih začetkov (epsko poročilo o boju Ramzesa 2. s Hetiti iz časa nove države) ;

Zbirke modrostnih naukov, izrekov in misli: Ptahotepovi izreki, Nauki kralja Amenemheta, Tožbe zgovornega kmeta; zgodovinska poročila, zgodbe, bajke, pravljice

*Pastirjeva zgodba, Brodolomčeva zgodba, Zgodba o dveh bratih, Zgodba o usojenem princu, Sinuhejeva zgodba (*5 egipčanskih pripovednih del)

Sinuhejeva zgodba: prva znana kratka povest v prozi; Mika Waltari: zgodovinski roman Egipčan Sinuhe

Zgodba o dveh bratih: biblijska zgodba o Jožefu in Putifarjevi ženi, Evripidova in Racinova tragedija o Fedri

*Epske zvrsti: ep, zbirke modrostnih naukov, izrekov in misli, zgodovinska poročila, zgodbe z napol zgodovinsko, mitično, pravljično ali novelsko snovjo

Dramatika: ni razvita; začetki verske obredne drame v zvezi z Ozirisovim kultom

Najbolj razširjeno delo egipčanske književnosti je Knjiga mrtvih: zbirka himen, zakletev in molitev, ki naj bi bile mrtvim v pomoč v onostranstvu; polagali so jih v grobnice.



BABILONSKO-ASIRSKA KNJIŽEVNOST = (MEZOPOTAMSKA) =

SUMERSKO-AKADSKA

*Začetki 3000 pr. n. št., dokončna podoba okoli 1700 pr. n. št. (čas kralja Hamurabija)

(babilonsko-asirski=sumerski)

Literarna besedila različnih ljudstev, obdobij in držav na ozemlju stare Mezopotamije

Napisana predvsem v sumerskem in akadskem jeziku.

Sumerci, Semiti: prevzeli so sumersko civilizacijo, kulturo in klinopisno pisavo, mite, lit. snovi, vrste, pesniška besedila; prevajali so sumerske tekste v akadščino in jih preoblikovali naprej

*ZVRSTI:


LIRIKA

Lirsko pesništvo: himne bogovom, žalostinke, spokorne pesmi, ljubezenske pesmi (ljubezenska pesem za kralja Šu-sina)

EPIKA


Razvito epsko pesništvo: pesnitve Inannina pot v podzemlje (sumerska),

*3 babilonsko-asirske = akadske pesnitve: Pesem o stvarjenju sveta, Legenda o Etani, Pot boginje Ištar v podzemlje , Ep o Gilgamešu (akadske)

v prozi: basen

LIRIKA IN EPIKA zbirke moralnih naukov, modrih izrekov in pregovorov

NI DRAMATIKE



*Ep o Gilgamešu:

Velja za začetek svetovne junaške epike, vplival je na homerske pesnitve: tudi tu posegajo v dogajanje bogovi. Ni prava epopeja, ker se omejuje le na prigode 2 junakov, ni obsežnejšega mitičnega ali zgodovinskega dogajanja, ni razlike med javnim in zasebnim, ki ločuje prave epe od romanov.

Ohranjen je na 12 glinenih tablicah ter je najobsežnejše in najpomembnejše delo babilonsko-asirske (akadske) književnosti. Obstajata 2 verziji: starejša je verjetno nastala v Južni Babiloniji okoli leta *1700 pr. n. št., mlajša je tudi babilonska, nastala okoli leta *1200 pr. n. št., njen avtor je morda Sin-leqe-unnini. Ohranila se je v prepisih v Asurbanipalovi ninivski knjižnici.

Sloni na snoveh, motivih in obdelavah iz sumerske dobe. Dokončno obliko so mu dali šele babilonski pesniki. Gilgamešev lik se naslanja na zgodovinsko osebnost: vladarja sumerske mestne države Uruk. Avtor druge verzije je sumerske pripovedke, zgodbe in pesnitve povezal v obsežen ep in jim najbrž dal enotno temo. Ep je sestavljen iz 3 delov:



  1. Srečanje Gilgameša in Engiduja,

  2. njuna junaštva in Engidujeva smrt

  3. Gilgameševo iskanje večnega življenja

Sklepna misel je pesimistična: Gilgameš ne doseže nesmrtnosti, duh umrlega Engiduja mu razkrije resnico o posmrtnem življenju. Znana je tožba Gilgameša za umrlim Engidujem.

Motiv junaškega prijateljstva: Iliada Ahil in Petroklos

Tema: obsojenost na smrt, potovanje v podzemlje v Odiseji
STAROŽIDOVSKA KNJIŽEVNOST – BIBLIJA

(*?zadnja stoletja 2. tisočletja pr. Kr./Biblija: 7. stol. pr. n. št. – 400 stol. n. št.)


Ohranjena je v obliki *Biblije (knjiga knjig) oz. Svetega pisma, ki je temelj judovske in krščanske religije. Judovska vsebuje samo spise Stare zaveze/Starega testamenta, krščanska pa še Novo zavezo/Novi testament.

Stara zaveza je bila zapisana v hebrejskem in aramejskem, deloma grškem jeziku. V judovski različici vsebuje 22, v krščanski 39 spisov. Po judovski razdelitvi se deli na: Zakon (Thora), Preroki (Nebiim) in Hagiografi (Ketubim). Nastajala je od *7. stol. pr. n. št.-100 stol. n. št.


Novo zavezo obsega 27 knjig, napisana je v grščini. Deli se na: *Evangeliji, Dejanja apostolov, Pisma ali Listi in Janezovo razodetje. Dokončno podobo je dobila okoli *400 po Kr.
*datacija Biblije (7.stol.pr.n.št.-100 n.št.;100-400 n.št.)

V krščanski religiji pojmovana kot razodetje: delo, ki so ga napisali od Boga navdihnjeni avtorji.


Začetki židovske književnosti segajo v zadnja stol. 2. tisočletja pr. n. št.

V Aleksandriji je nastal prvi prevod - Septuaginta - v grščini (okoli 250 pr. n. št.)
Vsebovala je skoraj vse zvrsti in vrste, ni razvila epa in ne dramatike, razen v zarodkih.
Pripovedništvo:

SZ: miti, pripovedke, legende, novele, kronike, življenjepisi

*zgodbe o stvarjenju sveta, Adamu in Evi, Abelu in Kajnu, vesoljnem potopu, Abrahamu, Jožefu in njegovih bratih, Mojzesu, Samsonu, Davidu in Salomonu, bratih Makabejcih … zgodbe o Kristusovem rojstvu, posameznih čudežih, križanju …

Širše pripovedi, knjige: Tobijeva knjiga, Juditina knjiga, Esterina knjiga


*6 pripovednih del starožidovske literature:

ZGODOVINSKI SPISI: Mojzesove knjige (Peteroknižje ali Pentatevh), Knjiga sodnikov, Knjiga kraljev
pripovedujejo o temeljnih dogodkih, ki so oblikovali Žide kot narod

Juditina, Tobijeva, Esterina knjiga
EVANGELIJI: Matejev, Markov, Lukov, Janezov

Zgodbe o življenju in delovanju J. K. od rojstva do smrti in vstajenja


Poezija: posamezne zbirke pa tudi pesmi, vključene v prozne zgodovinske spise: delovna pesem, žalostinka, bojna pesem (*Deborina pesem); najpomembnejši teksti sestavljajo večje celote/obsežne zbirke: *Visoka pesem, preroške knjige in Knjiga psalmov
*3 primeri starožidovske poezije: Visoka pesem, Knjiga psalmov, Deborina pesem
Visoka pesem: *kraljevski ženin, Sulamit, zbor jeruzalemskih žena; osrednji tekst starožidovske posvetne lirike, pripisovali so jo kralju Salomonu (960 pr. n. št.), nastala je morda v okolju Salomonovega dvora ali šele v *4. stol. pr. n. št.; ljubezenski spevi, ki si jih pojeta ženin in Sulamit … vključili so jo v Biblijo potem, ko so jo začeli razlagati alegorično kot spev o zaroki boga Jahveja z židovskim ljudstvom ali kot pesem o zaroki med Kristusom in Cerkvijo.
*POUČNA DELA: (6)

SZ: *Jobova knjiga, Knjiga pregovorov, Pridigar (Ekleziast)


NZ: *Pisma apostolov, Janezovo razodetje/Apokalipsa,

*parabole: prilika o izgubljenem sinu, sejalcu in semenu, krivičnem oskrbniku, bogatinu in ubogem Lazarju, farizeju in cestninarju


Jobova knjiga: *sredina 4. stol. pr. n. št.; preroške knjige: *8. in 7. stol. pr. n. št., Apokalipsa: okoli 100 n. št.
PISMA APOSTOLOV: poslanice apostolov/Kristusovih učencev cerkvenim skupnostim … pisma apostolov Petra, Janeza in Jakoba … najpomembnejša so Pavlova pisma
JANEZOVO RAZODETJE/APOKALIPSA:

*Okoli 100 po Kr. … preroške vizije v smislu krščanskega eshatološkega nauka o prihodu Antikrista, koncu sveta in poslednji sodbi.

ARABSKA KNJIŽEVNOST
*6 st. n. št. – 1400 n. št.; 2. pol. 19. stol. – danes; vrh med 8. In 10. stol.: KLASIČNA DOBA, po 1000 poklasično obdobje do 1400, potem mrtvilo do PREPORODA v drugi polovici 19. stol.
Najbolj znano delo arabske književnosti je Koran (branje), temeljna sveta knjiga islamskega verstva; sestavljen je iz 114 poglavij/SUR … dokončan je bil okoli *653 n. št. Vsebuje izreke in nagovore Alaha ustanovitelju islama Mohamedu; delo so zapisali po Mohamedovi smrti njegovi nasledniki kalifi.
LIRIKA: *GAZELA=osrednja pesniška oblika (hvalnica ljubezni, vina, življenjske modrosti) ali KASIDA (če opeva vojno, bitke, zmage, žalostinka za umrlimi ali satira) … sestavlja jo 3 do 10 verznih parov z rimo aa ba ca … xa
*VRSTE ARABSKE POEZIJE:


  1. BEDUINSKA (6. in 7. stol. po Kr.)

Prva zbirka *Muallaqat iz *8. stol.: po eno delo vsakega avtorja: *Imra'alqais, Taraf, Zuhair, Lebid, Antara

Druga zbirka Abu Tammam: *Hamasa po letu 800*
*2 avtorja beduinske poezije in datacija: Šanfara in Imra'alqais (6. stol.)

*2 avtorja predklasične arabske poezije in zbirki: Šanfara: Hamasa, Imra'alqais: Muallaqat


  1. KLASIČNA (8. in 9. stol. po Kr.)


*Abu Nuvas: zbirka Divan


  1. POKLASIČNA (10.-13. stol. po Kr.)


*Mutanabbi; *Ibn Al Farid: Divan
*3 vrste arabske poezije: beduinska, klasična, poklasična
PRIPOVEDNIŠTVO
Zgodbe, novele, pripovedke, pravljice, basni, anekdote, MAKAMA=izvirna zvrst arabske proze

Začetnik makame: *Hamadahani, glavni mojster *Hariri: Preobrazbe Abu Saida iz Saruga


*2 arabska pripovednika: Hamadahani, Hariri
*Tisoč in ena noč (*8.-17. stol.) datacija*
*Najpomembnejše delo arabske pripovedne proze; zametek v Perziji v 8. stol., okoli 800 so jo prevedli v arabščino in dopolnili z zgodbami o Harunu Al Rašidu, okoli 1200 pojavila v Egiptu, kjer so ji dodali tatinske in potepuške zgodbe, dokončno obliko je dobila do 17. stol. v Egiptu in Siriji.

Šeherezada, Harun Al Rašid

Ciklična pripoved; okvirna zgodba+vložene zgodbe

PERZIJSKA KNJIŽEVNOST (Perzija=Iran)
*Razdelitev:

STAROPERZIJSKA po 1000 pr. Kr. do 331 pr. Kr.

SREDNJEPERZIJSKA 331 pr. Kr. – 642 po Kr.

NOVOPERZIJSKA od 642 po Kr. naprej


*AVESTA je glavno delo staroperzijske književnosti in je temeljna knjiga stare perzijske religije. Utemeljitelj stare perzijske religije je Zaratustra*.

*Deli Aveste: Gathas (zbirka himen in verskih pesmi) in komentar Zend: po njem se celota imenuje tudi Zend-avesta.

*Ohranjena verzija je iz 3.-4. stol. n. št.
Novoperzijska književnost: lirsko in epsko pesništvo. Pesniške oblike: kasida, gazela, RUBAI (štirivrstičnica z epigramatsko zaostreno vsebino)
EPIKA:
Firduzi: ep Šah-Name (Knjiga kraljev): perzijski nacionalni ep

Firduzi: ep Jusuf in Zulaiha: dvorskoljubezenski ep

Nizami: ep Hosrau in Širin, Iskender-Name

Džami: ep Jusuf in Zulaiha, Medžnun in Laila
*perzijski epiki: Firduzi, Nizami, Džami

*2 perzijska epa: Šah-Name, Jusuf in Zulaiha, Hosrau in Širin, Iskender-Name, Medžnun in Laila

*2 perzijska dvorsko-ljubezenska epa: Jusuf in Zulaiha, Hosrau in Širin

*2 perzijska dvorsko-ljubezenska epika: Firduzi, Nizami, Džami


LIRIKA: OMAR HAJAM, HAFIS, ATTAR, SADI, RUMI
*Omar Hajam: zbirka pesmi *Rubaijat

*Hafis: zbirka pesmi *Divan (Goethejeva zbirka Zahodno-vzhodni divan)

Attar: alegorična pesnitev Ptičji pogovori, zbirke izrekov Knjiga nasvetov

Sadi: Bustan, Gulistan

Rumi: Divan, Mesnevi
*4 perzijski liriki: Omar Hajam, Hafis, Attar, Sadi, Rumi
INDIJSKA KNJIŽEVNOST
Na njen razvoj so vplivali: vedska religija/vedizem, brahmanizem, nauki Upanišadov, budizem, džainizem, hinduizem s številnimi stranskimi vejami.
*Periodizacija indijske književnosti:

1. Obdobje Ved in brahmanistične religiozne književnosti: od srede 2. tisočletja pr. Kr.- 200 pr. Kr.

2. KLASIČNO OBDOBJE: 200 pr. Kr.-1200 po Kr.
*Napisana je v 3 jezikih: sanskrt, prakrt, pali.

*ZVRSTI:


LIRIKA: verske himne v Vedah (Himna o stvarjenju sveta), posvetna lirika: didaktično-moralistična

EPIKA:



epsko pesništvo: *religiozno nacionalna epa Mahabharata in Ramajana, PURANE = pesnitve z mitološko, teološko in didaktično vsebino, umetna dvorska epika

pripovedništvo: bajke, pripovedke, pravljice, basni

DRAMATIKA: razvita, igre uprizarjali v dvorskih dvoranah


*Vede sestavljajo 4 zbirke: Rigveda, Samaveda, Jadžurveda in Atharvaveda

*4 vrste spisov: Brahmanas, Aranjakas, Upanišadi, Sutras
Mahabharata: *500 pr. n. št. – 400 n. št.

Osebe: *rodova Kuru, Pandu; Ardžuna, Krišna

*Teksti Mahabharate: Bhagavadgita (Gospodova pesem; pesnitev); Nala in Damajanti; Savitri


Ramajana: *4 stol. pr. n. št. – 2. stol. n. št.

*Osebe: Rama, Sita, Ravana
DRAMATIKA:
Kalidasa: najpomembnejši indijski dramski avtor

Epski pesnitvi: Kumarasambhava, Raghuvamsa

*Lirika: Meghaduta, Ritusamhara

*Dramatika: Malavika in Agnimitra, Urvaši, Šakuntala


*indijski dramatiki: Kalidasa, Bhasa, Šudraka, Bhavabhuti
Šudraka: Glinasti voziček

Bhavabhuti: Malati in Madhava, Mahaviračarita, Uttararamačarita
LIRIKA:
Kalidasa: lirska pesnitev Oblak glasnik

Amaru: zbirka Amarušataka

Bhartrihari

Džajadeva: zbirka Gitagovinda (Govindova pesem)
*indijski liriki: Kalidasa, Amaru, Bhartrihari, Džajadeva
PRIPOVEDNIŠTVO

*Zbirke Džatake, Pančatantra (avtor Višnušarman), Hitopadeša (avtor Narajana), Kalila in Dimna

*Roman: Zgodbe desetih princev (avtor Dandin)
indijski pripovedniki: Višnušarman, Narajana, Dandin

KITAJSKA KNJIŽEVNOST
Začetki: sredina 2. tisočletja pred Kr./po letu 1000 pr. Kr.-1700, mrtvilo do 20. stol.
*Deli se na obdobja glede na cesarske dinastije:
DŽOV/ČOV 10.-3. Stol. pr. Kr.

HAN 206 pr. Kr.-220 po Kr.

TANG 618-907

SUNG 960-1279

DINASTIJA MONGOLSKIH VLADARJEV 1280-1368

MING 1368-1644


*Na književnost so vplivali 3 veliki moralno-filozofski oz. verski sistemi:

konfucijanstvo, taoizem, budizem
Konfucij (utemeljitelj konfucijanstva, začetnik starokitajske književnosti):

*kanonične knjige konfucijanstva: Ši-džing, Šu-džing, Li-dži, Ji-džing, Lun-ju
*Lao Ce/Lao Dzi: utemeljitelj taoizma
*LIRIKA: *ljudsko-dvorska poezija anonimnih avtorjev se je ohranila v pesniški zbirki *Ši-džing (=knjiga pesmi), ki je ena od kanoničnih knjig konfucijanstva, vsebuje žrtvene in ritualne tekste, himne, ljubezenske, vojaške in deloma socialne pesmi; *individualna lirika

*kitajski liriki: Li Taipo, Tu Fu, Vang Vej, Pe Lotjen, Su Tungpo


*PRIPOVEDNIŠTVO:
novela, roman (zgodovinski, pustolovski, fantastični, družinski, moralistični)

Zbirka novel: Kin-ku-ki-kuan (Nenavadne zgodbe iz novih in starih časov)


ROMANI:

Lo-pen: Zgodba o treh cesarstvih

Ši Naj-an in Luo Guandžung: Razbojniki iz močvirja Ljan Šan

Vang Šidžen: Češpljev cvet v zlati vazi/Lepe gospe z bogatega dvora (slo. prevod)

Cao Džan: Sanje v rdeči sobi
*kitajski romani: Zgodba o treh cesarstvih, Razbojniki iz močvirja Ljan Šan, Češpljev cvet v zlati vazi, Sanje v rdeči sobi
*DIDAKTIČNI SPISI: Lun-ju (napisali Konfucijevi učenci), Dao-de-džing (avtor Lao Ce)
DRAMATIKA:

vojaške in meščanske igre

Dramatiki: Guan Hančing, Vang Ši-fu, Gao Ming, Či-čin-šjang, Li-šing-tao, Hung Šeng


Vang Ši-fu: Zgodba o zahodni sobi

Gao Ming: Zgodba o lutnji

Či-čin-šjang: Sirota iz družine Čao (Voltaire: Kitajska sirota)

Li-šing-tao: Krog s kredo (Klabund; Bertolt Brecht: Kavkaški krog s kredo)

Hung Šeng: Palača dolgega življenja
*kitajske drame: Zgodba o zahodni sobi, Zgodba o lutnji, Sirota iz družine Čao, Krog s kredo, Palača dolgega življenja
JAPONSKA KNJIŽEVNOST
*OBDOBJA:

OBDOBJE NAJSTAREJŠIH KNJIŽEVNIH SPOMENIKOV (8. stol. n. št.)

KLASIČNA DOBA ALI OBDOBJE Hejan (792-1186)

POKLASIČNO OBDOBJE (/Kamakura/Muromači) (1186-1601)

OBDOBJE Tokugava (1603-1868)
LIRIKA:

*Verzne oblike: TANKA/UTA=kratka pesem, sestavljena iz 2 kitic, prva s 3 verzi (5, 7, 5 zlogov), druga z 2 verzoma (7 zlogov), skupaj 31 zlogov;



HOKKU=trije verzi po 5, 7, 5 zlogov; če je njegova vsebina vedra ali šaljiva, se imenuje HAIKU/HAIKAI
*Liriki: Otomo no Jakamoči, Kakinomoto no Hitomaro, Jamabe no Akahito, Ki no Tsurajuki, Ono no Komači, Sosei, Izumi, Šikibu, Saigio, Matsuo Bašo
*Knjige pesmi: Kodžiki, Nihongi, Maniošu, Kokinšu
Matsuo Bašo: glavno delo je dnevnik Oku no hosomiči (prozni tekst+haikuji)
PROZA
*Pravljice, potopisni zapiski, memoari, zbirke aforizmov, dnevniki, *MONOGATARI (blizu romanu)
*Japonski prozaisti: Ki no Tsurajuki, Sei Šonagon, Murasaki Šikibu, Ihara Saikaku

*japonska proza: pravljica Zgodba o sekalcu bambusa; dnevnika Tosa dnevnik (avtor Ki no Tsurajuki); Dnevnik enodnevnice; pripoved Ise monogatari; Knjiga izpod vzglavja (avtorica Sei Šonagon); vrh japonske proze & najpomembnejši japonski roman Zgodbe princa Gendžija (avtorica Murasaki Šikibu)


DRAMATIKA

*Igre no, meščanske igre

*Dramatika, pisca meščanskih iger: Čikamatsu Monzaemon, Takeda Izumo


ANTIČNA KNJIŽEVNOST = KNJIŽEVNOST GRKOV IN RIMLJANOV
Eden glavnih izvirov in podlag nove evropske književnosti. Ni bila še evropska: v svojih začetkih je bila tesno povezana z maloazijsko (turško), feničansko (Izrael, Libanon, Sirija), egipčansko in akadsko (babilonsko-asirsko) … gre za poseben tip sredozemske književnosti (poleg Grčije & grških otokov ter Italije še Mala Azija, Sirija, Egipt, severna Afrika).
GRŠKA KNJIŽEVNOST
=GRŠKA KNJIŽEVNOST STAREGA VEKA/ANTIKE in ne SREDNJEGA VEKA=BIZANTINSKA KNJIŽEVNOST oz. 19. In 20. stoletja=NOVOGRŠKA

8. stol. pr. n. št.–5. stol. n. št.


*Obdobja:



ARHAIČNO=PREDKLASIČNO 8.–5. stol. pr. Kr. Ep, lirika

ATIŠKO=KLASIČNO 5. stol.-330 pr. Kr. Drama: tragedija, komedija; zgodovinopisna, filozofska, govorniška proza

HELENISTIČNO 330 pr. Kr.-5. stol. po Kr. Komedija, krajše epske pesnitve, lirika, filozofska in moralistična proza, roman
EPIKA
Homer (9. ali 8. stol. pr. Kr.): *Iliada, Odiseja (vsaj za generacijo mlajša od Iliade, Homer avtor vsaj Iliade); epa sta nastala na podlagi dolgoletne ustne tradicije junaškega pesništva, ki so ga na dvorih gojili poklicni pevci aiodi.
Snov je vzeta iz mitičnega cikla o Troji: Iliada pripoveduje o obleganju Troje, Odiseja pa o vračanju ahajskih (grških) junakov izpred Troje domov.

Ozadje mita je morda zgodovinsko: pohod mikenskih kraljev zoper trgovsko mesto Trojo/proti trgovskemu mestu Troji na SZ obali Male Azije (Turčije).


ILIADA
24 spevov, prikazuje samo drobec iz dogajanja trojanske vojne: Ahil se spre z Agamemnonom zaradi vojnega plena, Ahil se umakne iz spopadov, poslabša se ahajski vojaški položaj, v boj poseže Ahilov prijatelj Patroklos; ko Hektor ubije Patroklosa, se Ahil maščuje: ubije Hektorja; ep se konča s krakotrajno spravo, da lahko Hektorjev oče Priam izprosi od Ahila Hektorjevo truplo in ga Trojanci pokopljejo.
Nad dogajanjem vlada usoda, življenje junakov je vnaprej odločeno, podložni so ji tudi bogovi, ki ves čas posegajo v človeške spore. Pesnik obsoja ubijanje; prikazuje bojno krutost, ki ji nasproti postavlja mirno življenje v patriarhalni Troji z njenimi ženami in otroki; vendar ostaja vzvišeno objektiven: težki usodi ljudi nasproti postavlja srečno, neodgovorno, včasih razigrano življenje olimpskih bogov.
  1   2   3   4   5   6   7   8   9


The database is protected by copyright ©dentisty.org 2016
send message

    Main page